Gorazd Hiti. Hokejist. Po srcu in duši. Še vedno. In tudi bo – vedno, vsaj tako zatrjuje in klenemu človeku, kakršen vsekakor je, gre verjeti. »Na Jesenicah sem rojen, v Kurji vasi (del Jesenic, op. p.), na štali, in to dobesedno, ker smo takrat pač stanovali nad hlevom, stanovanje je bilo tam urejeno, mama pa me je rodila doma, kakor tudi starejšega brata Rudija, Draga, mlajšega brata, pa že na novi lokaciji, ampak tudi doma. So nas hoteli pozneje malce zafrkavati s to našo Kurjo vasjo pa s petelini, pa so kaj hitro potihnili, ker smo bili monolitna skupina fantičev, ponosna do amena, in se nismo pustili zafrkavati. Nikoli in nikomur! Naše igrišče je bila gmajna, ki je bila za našo hišo, pa kamnolom, ki je takrat še deloval, in preganjanje s tistimi velikimi in težkimi vozički, v katerih so vozili kamenje, je bilo še prav posebno zabavno, no, pa nevarno tudi, samo se nikoli ni nikomur nič zgodilo. Tudi kakšno ribo smo potegnili iz reke, tako, na črno, pod Hermanovim mostom, pa so se tudi te raubšicarske pustolovščine srečno končale. V šolo sem šel na drugo stran Save, in takrat smo že košarko pa nogomet, predvsem pa hokej igrali, slednjega še najbolj intenzivno. Hokej je drugi izraz za Jesenice, pred vsako hišo je bilo pozimi drsališče, smo kar vodo polili, kjer je bila kakšna kotanja, da je zamrznila. Plošček smo naredili iz bukovine, hokejke pa so bile iz dveh dilc skupaj zbite, pa je bilo veselje. Resno sem se začel s hokejem ukvarjati iz čiste foušije; starejši brat Rudi je že treniral in je ob vikendih hodil na tekme, jaz sem pa doma ostajal, in to me je kar precej jezilo, pa sem se mu pridružil na klubskih treningih. Tri leta sem hodil v klub, preden so mi dali opremo, so me prej dodobra preizkusili, ali sem res iz pravega testa, pa sem očitno bil, čeprav mi je bila prva oprema prevelika, sem je bil zelo vesel. Takrat smo igrali še brez čelad, te so postale obvezne pozneje, mislim, da leta 1972. Po osnovni šoli sem se vpisal na gimnazijo, a hokej in gimnazija nekako nista šla skupaj, gimnazijska nomenklatura ga ni preveč cenila, bolj košarko, ki je veljala za akademski šport, čeprav smo na Jesenicah takrat skoraj vsi hokej igrali, razen tistih, ki so smučali! Meni je hokej kmalu postal prioriteta, brezprizivna, saj sem v njem poleg vsega preostalega videl tudi možnost za vsaj delni zaslužek, ta pa mi je veliko pomenil, saj je mama ostala sama z nami tremi in človek bi mirne duše lahko rekel, da nas je bilo zagotovo lažje obleči kot nafutrati! Drugi letnik sem utrjeval, ker nisem napisal vsega potrebnega o prebranem čtivu. Sem pa pozneje za čtivo vzel Vitomila Zupana, ki takrat ni bil ravno zaželen avtor, pa so mi ga za čuda vseeno dovolili brati. Za mladince sem igral samo eno sezono, potem sem pa odšel k članom, v drugo ekipo Jesenic, ki pa je bila v Kranjski Gori, in sem že pri petnajstih igral takratno prvo zvezno ligo. Najlepše so bile turneje po Jugi, predvsem v Beogradu, kjer so domovali OHK Beograd, Partizan in Crvena zvezda. Bili smo za nekaj razredov boljši, z vlakom smo se po 12 ur vozili do Beograda, ampak sprejeli so nas perfektno. Toliko mesa in vseh drugih dobrot nismo bili vajeni pa njihovih, zame še posebno novih pevaljk tudi ne, in glede na to, da smo zmagovali z resnično lahkoto (manj kot 10 golov nikomur nismo dali, praviloma smo zmagovali z rokometnimi izidi!), je bilo naše največje zadovoljstvo tekmovanje v tem, kdo bo ujel več kinopredstav, saj smo v Beogradu praviloma vsaj trikrat prespali in v prostem času brzeli iz kina v kino. Zabavno je bilo, da bolj ne bi moglo biti!« pripoveduje in tu pa tam se mu oči vidno zasvetijo, ko se spomni na dogodke, ki jih je skoraj pozabil.
»Pusti otrokom domišljijo!«
»Vedno sem nekako lovil bratovo, Rudijevo generacijo in po gimnaziji sem se vpisal na pravo pa sem se vsak dan vozil v Ljubljano, eno leto, drugo že ne več, sem raje treniral, potem sem si pa nekako zamislil, da bi presedlal na umetnostno zgodovino in zemljepis, a, glej ga, zlomka, če me ni ravno pred filozofsko fakulteto srečal kolega Štefan Seme in me prepričal, da bi bil Dif (Visoka šola za telesno kulturo, op. p.) primernejši zame, pa sem potem Dif vpisal, a so se moji študijski uspehi dokaj klavrno končali; ker mi profesor za predvojaško vzgojo ni hotel dati frekvence (prej sem bil na olimpijskih igrah in sem opravičeno manjkal!), sem se zahvalil tudi Difu in se še bolj zagrizeno oprijel hokeja. Trdo sem delal, strašno trdo, saj sem se dodobra zavedal, da je talent vsekakor pomemben in pri meni več kot očitno tudi prisoten, zavedal pa sem se tudi tega, da uspehi vedno pridejo le s trdim delom. Čeprav sem se, tudi pozneje, ko sem bil trener, velikokrat spomnil na besede slovitega jugoslovanskega košarkarskega selektorja Ace Nikolića, ki je rad rekel približno takole: 'Pusti otrokom domišljijo. Jo bodo imeli tudi, ko odrastejo!' in je s tem odnosom do naših takratnih zlatih košarkarskih fantov dosegel, da jih ruski vojaški košarkarski stroj ni mogel zlepa premagati. Tudi sam sem se pozneje držal njegovih besed, saj sem vedno verjel tudi v navdih, ne samo v vojaško disciplino!« pripoveduje z neko prirojeno hudomušnostjo ali, bolje rečeno, sproščenostjo.
Škandal: z Jesenic k ljubljanski Olimpiji
»Ženo, Bredo, ki sem ji zvest vse do današnjega dne (zdaj si pa kar sami izračunajte, kolikšna doba je to!) in ji bom tudi v prihodnje, nimam nobenega razloga, da ji ne bi bil, sem spoznal pri mojih dvajsetih. Eden je takrat manjkal v tisti družbi, pa sem jaz uletel, in vse kaže, da sem bil kar pravi! Dve hčerki imava, Evo in Tino (pri nas so kratka imena, se jih lažje zapomniš!), trikrat sem tudi že dedek in na skrbi imam zdaj dva vnuka, Tomaža pa Anžeta. Veš, sem kar vesel, da imava z Bredo dve dekleti, ker še enega takega kalibra, kot sem jaz, bi ta svet res težko prenesel, kaj šele domači!« v nalezljivo zafrkljivost ovije nadaljevanje pripovedi. »Ženi sem obljubil, da bom aktiven samo do 35. leta, no, pa se je malo potegnilo. Šestnajst let sem bil stalni član reprezentance (na koncu je bilo že tako, da je ekonom vse palice preštel in jih odkljukal, pa še mene je odkljukal, ker sem bil že reprezentančni inventar!), prvo tekmo za reprezentanco sem odigral v Nemčiji, poleti je bilo, smo bili na pripravljalni turneji, pa sem že na prvi tekmi zabil dva gola. Z Jesenic me je pot vodila k ljubljanski Olimpiji, kar je bil škandal brez primere, čeprav so k Olimpiji že prej odšli jeseniški asi tipa moj brat Rudi, Slavko Beravs, Roman Smolej in Jug, potem pa so si vsi, razen mojega brata, želeli nazaj, in je takratni predsednik Olimpije Puterle rekel, da lahko grejo, če jaz pridem k njim. In natančno tako se je zgodilo. Iz Olimpije, 12 let sem zanjo igral, sem šel v Italijo, kjer sem kot igralec, pozneje pa kot trener preživel neverjetnih 23 let. Kaj vse sem doživel! Tudi tu sem se najprej vse dogovoril brez pogodbe kot prej s Puterletom pri Olimpiji in tudi tu so bili nadvse korektni (kot je bil tudi Puterle mož beseda!), le da so bili finančni parametri v Italiji bistveno drugačni. Z Rudijem, ki je tudi odšel v Italijo, sva skupaj stanovala, ves pogodbeni denar sem pa domov prinesel, saj sem s tistim denarjem, ki so mi ga namenili za stroške (stanovanje in hrano) iz lahkoto preživel ves mesec pa še mi je ostalo. Ko danes poslušam mladež, kako razpreda o večnih derbijih, se mi kar malce milo stori. Mi smo bili prijatelji zunaj igrišča, na igrišču je šlo pa res na nož! In publike je bilo tedaj res ogromno. Tone Gale (legendarni hokejski vratar, op. p.) je nekoč dejal, da jih je na naših derbi tekmah po najmanj 300 samo na firnkih viselo, toliko je bilo gledalcev. In res je bilo tako. Se spomnim, kako sem imel po svetovnem prvenstvu, leta 1974, doma pred seboj ponudbo oziroma pogodbo za igranje v Ameriki, v klubu Atlanta Plates, pa sem jim jo lepo nazaj poslal in se odpravil v JLA. Ko sem končal italijansko zgodbo, sem se pridružil bratu Rudiju na Bledu, kjer je odprl hokejsko šolo, pa mu malce pomagam, čeprav razmere niso ravno rožnate. Pa saj nikjer niso. Ni, da bi človek ne vem kako tarnal. Če mi je kdaj solza pritekla, mi je takrat, ko sem z otroki v Italiji krvavi pot prvenstva potil pa so nas sodniki vzeli nekako na piko in nas sodniško šikanirali, kjer so le mogli, mi smo pa na neki pomembni tekmi kljub temu zmagali. Takrat je malce pocurljalo iz oči, priznam. Pred leti sem bil na 60. obletnici mature, pa me je nekdo vprašal, ali sem tudi jaz v šolo hodil. Hja, ljudje niso bili navajeni, da hokejisti naredimo tudi kakšno šolo. Že takrat smo bili razporejeni bolj v zadnje predele dvorane, ker smo bili pač najstarejši, in zdaj čakam na 70. obletnico mature, ko nas bodo spet bolj zadaj posadili, in ker dvorana s tistim koncem gleda bolj proti Ljubljani oziroma bolj proti Dobravi, si predstavljam, tako, malo za hec, da nas vse bolj k pokopališču prestavljajo (na Dobravi je namreč pokopališče, op. p.). Tako je pač življenje, enkrat je za vsakogar vsega – konec!« pripelje do konca tudi najin pogovor.
Vrli, kleni Gorazd, večni hokejist slovenski, naj ti današnji dan mine v eni sami nepopisni sreči. Naužij se vsega lepega, v krogu svojih ljudi, ki so tvoj svet bili, so in bodo. Naj ti zdravje služi, vedno bolj in nikakor vedno manj. Dvigni kozarček še zame, ki ti kličem: »Še na mnoga, mnoga leta, prijatelj!«
Slaščičarna Maxi Vinska klet Mastnak, Zdravko Mastnak, s. p. Cvetličarna Gardenia, pasaža Maximarketa |