Če ima Ljubljana Šmarno goro, imajo Škofjeločani Lubnik. Tržičani nam ob omembi hišnega hriba največkrat pokažejo tja na Kriško goro, Kranjčani pa se obrnejo proti 845 nadmorskih metrov visokemu Joštu. Nekateri gor hitijo še pred službo. Drugim je ljuba dnevna svetloba. Tretji se do Doma na Joštu najraje odpravijo zvečer in jih prav nič ne moti, če si v hladni temi tja pod noge svetijo s čelnimi lučkami. Četrti se do vrha odpravijo večkrat na dan. Seveda peš, čeprav se gor lahko prav po gosposko pripelješ tudi z avtom.
In tako ni prav nič čudnega, da smo tudi dolgoletnega gorskega reševalca Rudija Lanza, ki je pri Planinskem društvu Kranj dolga leta vodil odsek markacistov, ta teden ujeli ravno med vračanjem z Jošta. Štirideset let že hodi tja gor in dobro pozna vse poti do vrha.
»Na zemljevidih so omenjene štiri glavne poti, nato pa je z leti nastalo še nekaj različic,« začne pripovedovati Rudi Lanz. Pogovor o poteh, ki vodijo do vrha, začneva na besniškem koncu: »Od tod sta speljani dve, ki ju dobro pripravljen pohodnik premaga v približno uri in pol – ena pelje od ribogojnice, druga se začne v Spodnji Besnici. Drugo izhodišče je Rakovica oziroma Zabukovje.«
Verjetno najbolj oblegane poti na Jošta vodijo iz Stražišča, se strinja sogovornik: »Priljubljena je tista čez pobočje Tičarice, speljana pod Erženovo skalo, nato se nadaljuje na Sodarjevo smrt oziroma Sodarjevo pot.« Če že ob prvi strmini ne bi zavili s ceste, ampak bi se držali asfalta, bi jo malo nad vasico Pševo do vrha lahko ubrali po bolj osamljeni, a zato nič manj zanimivi poti. Tu pohodnika do vrha usmeri markacija, narisana na skalo. To sicer ne bi bilo nič posebnega, a na tej skali je tudi več skrivnostnih napisov, izpisanih kar z žvečilnimi gumiji. No, če nad pševsko šolo ne bi zavili v gozd, bi z asfalta v gozdiček lahko skrenili tudi tik pred vasjo Javornik. »Še ena pot do vrha vodi iz Čepulj na Benedikovo dolino, kjer se nato priključi potki, ki prihaja z Mohorja. Poleg tega je Jošt dostopen še iz bitenjske smeri,« konča Rudi Lanz z naštevanjem glavnih poti, ki prepredajo Jošt. Poudari, da odseku markacistov pri urejanju in označevanju obilno pomagajo najbolj zapriseženi ljubitelji gore, imenovani tudi joštarji.
Dve vpisni knjigi
In zakaj Kranjčani tako vztrajno hodimo tja gor? Ker je pot ravno prav dolga. Ker še danes na nekaterih senčnih mestih najdemo osamljene krpice snega. Ker se še ni zgodilo, da gor ne bi srečali prijatelja ali vsaj znanca. Ker je treba otroke čim prej navaditi na to, da je Jošt pač ena od najlepših oblik rekreacije. Ker se od tam tako lepo vidi Triglav. »Ker gre s hojo na Jošta ven negativna energija, notri pa se naseli pozitivna,« polnjene baterij v joštarskem slogu, ne brez nasmeška, opiše Rudi Lanz, ki se v vseh letih druženja z Joštom še nikoli ni podpisal v vpisno knjigo: »Gor pač grem, ko mi paše, in ne zato, da bi lovil številke.«
Kdor se vpisuje v knjigo, pa mora v sebi imeti vsaj kanček lovca na številke. Pravzaprav sta na vrhu dve knjigi – ena, v katero se lahko vpiše vsakdo, in druga, namenjena najvztrajnejšim. Šele ko se tridesetkrat vpišeš v prvo, lahko avtogram pustiš še v drugi.
Obe sta skrbno shranjeni za točilnim pultom Doma na Joštu, ki ga je Smučarski klub Triglav Kranj zgradil okroglega leta 1950. In če vemo to, se nam ne zdi nenavadno, da te že ob vhodnih vratih pozdravi smučarski kombinezon, okrašen s podpisi asa Petra Prevca. V domu je najti še dres Anžeta Kopitarja, podpis Primoža Peterke in preostalih skakalcev, ultratekač Dušan Mravlje pa je svoj avtogram pustil kar na zunanji steni kuhinje.
Ko že beseda nanese na zadnjo: ta je zaprta ob ponedeljkih in torkih, medtem ko vse druge dni dela s polno paro. Vodja Matjaž Sedej, ki je poldrugo leto najemnik Doma na Joštu, ob koncih tedna za štedilnik rad povabi kuharske prijatelje, njihove kulinarične mojstrovine pa so samo še eden v nizu razlogov, zakaj se Kranjčani (in tudi okoličani) tako radi odpravijo na Jošta.
