Na fantovščini oslepel, s tekom je spet zaživel

Ste se pripravili na današnji Ljubljanski maraton? Med tistimi, ki so trenirali in se pripravljali na preizkušnjo po ulicah glavnega mesta, je tudi Sandi Novak. Če ga boste morda srečali, vas ne bo videl, slišal pa zagotovo. Da ga ne boste prepoznali? Seveda ga boste. Visoki atlet ne bo tekel sam. Ne more, a to ni izgovor, še manj ovira. Sandi je slep, toda s tem si nič več ne razbija glave. »Tek mi je pomagal, da sem vnovič osebnostno zrasel, brez njega bi bilo težko,« prizna Sandi, ki se mu je pred devetimi leti podrl svet – na glavo. No, ne ravno svet, križ pa.

Bilo je na fantovščini, ura je bila tri zjutraj. S prijatelji so ga dali na zob, moška zabava pred poroko, pač. Sandi se je opotekel, nanj pa je padel križ, ki ga je nosil prijatelj, bodoči ženin. Sandiju je zdrobilo lobanjske kosti, dva tedna je ležal v komi. Posledice udarca so bile strašne: poleg možganskih poškodb je izgubil vid na levem očesu, z desnim zaznava le obrise.

Soigralec Mirana Pavlina

V mladih letih je bil odlični nogometaš – z mladinci je igral v prvi ligi, njegov soigralec je bil Miran Pavlin. No, po nesreči so mu v društvu Korak, v katerem pomagajo ljudem z možganskimi poškodbami, pomagali poiskati pravi šport. Sam si je želel teči in tako se je zgodilo. »S tekom dam iz sebe vso agresijo, ki se nabere v meni. Med njim in z njegovo pomočjo rastem tudi mentalno, prija in godi mi,« poudari 41-letnik iz Dupelj pri Kranju, ki se je razvil v maratonca.

Sam zaradi očesnih okvar seveda ne more teči, potrebuje spremljevalca vodnika. Zadnji dve leti sodeluje in trenira z Romanom Kejžarjem, za spremljavo na letošnjem Ljubljanskem maratonu pa se je dogovoril z Urbanom Jerebom in Anžetom Božičem.

Spremljevalec je s Sandijem povezan s trakom. »Bistveno je, da teče ob meni in me opozarja na nevarnosti,« nadaljuje Sandi, ki od spremljevalca na progi ne pričakuje, da bi ga vlekel. »Tempo narekujem jaz!« je odločen. Nad Sandijevimi tekaškimi podvigi bdi njegov dobri prijatelj Primož Černilec. »Skupaj sva bila v vojski oziroma v teritorialni obrambi, a tudi na malice sem hodil tja, kjer je bil Primož natakar. Brez njega ne bi šlo!« je hvaležen prijatelju.

Sandi je do zdaj petkrat premagal 42 ljubljanskih kilometrov, letos je vadil za pol krajšo razdaljo. Pa ne da ne bi zmogel celotnega, kje pa. »Malce še varčujem moči, saj ta ne šteje za kvalifikacije za svetovno prvenstvo in paraolimpijske igre. Škoda bi bilo, da se iztrošim. Bom našel kakšnega drugega po svetu, da pridem do norme. Menim, da sem dobro pripravljen. Lahkih nog grem na start,« je svojo formo in dolgoročne cilje ocenil Sandi, ki je na letošnjem evropskem prvenstvu invalidov v Walesu zasedel četrto mesto na 5000 metrov.