Miha Žvižej: Nismo smeli dovoliti, da nas pretepejo

To jim je dolgo težilo dušo. Globoko v njih je tlelo maščevanje, zdaj so se psihične tegobe osvobodili na telesni in duševni ravni. Slovenski rokometni reprezentanti so bili v prvem delu kvalifikacij za svetovno prvenstvo v Katarju ponižani in pretepeni v Ukrajini, v odločilnem dvoboju za napredovanje v dodatne izločilne boje pa so Slovanom vrnili milo za drago. Tako rezultatsko (35:23) kot v boju prsi ob prsi. To potrjuje 46. minuta velenjske tekme, ko je nastal pretep, ki se ga ne bi sramovali niti na Divjem zahodu. Ukrajinski orjaški krožni napadalec Aleksander Ševelev, slovenski fantje so mu že v prvem polčasu strgali dres, se je v napadu ruval z Miho Žvižejem, padli so udarci, v bran je priskočil Mihov brat Luka, nato pa se je ob stranski steni Rdeče dvorane začelo splošno ravsanje vseh igralcev in še koga drugega s klopi. Zastarela dvorana nima vpogleda na igrišče kot kakšna rimska gladiatorska arena, a skupek očividcev je bil naslednji: Ukrajinci so branili svojega rojaka, starejši Žvižej naj bi v gneči uporabil tudi nogometno znanje. Ševelev je pobral stol in z njim grozil Petru Puclju, v ravs je posegel celo vedno mirni Sebastian Skube in se spoprijel z vratarjem Genadijem Komokom. Pred nadaljevanjem tekme, ko je vse bolj ali manj umirilo, ukrajinska reprezentanca je najprej iz protesta celo kanila zapustiti igrišče, je Uroš Zorman vsul kopico opazk izraelskima sodnikoma Shlomu Cohenu in Yoramu Peretzu ter dobil rdeči karton, tako kot že prej Miha Žvižej in Ševelev. Med tekmo se je zaradi ukrajinske grobosti pritisk dvignil tudi Mateju Gabru, prek vsega igrišča ga je prišel mirit kar selektor Boris Denič.

Zdaj je vprašanje, kaj vse je v poročilu delegata tekme romalo na sedež mednarodne zveze (IHF). Pojavljajo se že bojazni, da bi bila Zorman in mlajši Žvižej kaznovana in izgubljena denimo za eno tekmo junijskih dodatnih kvalifikacij, katerih žreb bo 26. januarja ob koncu EP na Danskem. A glavno besedo imajo protagonisti napredovanja na poti v Katar. »V Rdeči dvorani se je pokazalo in prelilo veliko energije. Odigrali smo dobro in kakovostno tekmo, fantje so pokazali vse atribute zrele ekipe,« je začel Boris Denič. O boju z orjaškimi Ukrajinci pa dodal: »Tudi Pucelj in Gaber nista od muh, nista komarja.« Pa incident? »Bil sem v njem, nisem ga kaj preveč videl. Tudi zanj mi je pomembno, da smo ga dobili,« se je še pošalil. »Rekli smo, da bomo obrambo igrali tako, da se bomo stepli, in smo se. Tako je bilo od začetka do konca in to je kratek komentar tekme,« je misli strnil junak obračuna Gorazd Škof, ki je branil kot za stavo, zelo pa mu je pomagala tudi obrambna predstava soigralcev.

Slej ko prej enemu poči

Svoje sta povedala tudi oba slovenska dobitnika rdečega kartona. Miha Žvižej je o pretepu oziroma prerivanju imel svoje mnenje. »To je bila v tej bojevitosti z obeh strani kaplja čez rob. V Ukrajini smo bili zelo tepeni, ne bom rekel, da smo si zadali, da jim bomo to vrnili. Ampak zmenili smo se, da bomo igrali trdo obrambo, in ko jo vso tekmo igraš na robu kazni dveh minut, slej ko prej enemu igralcu malce poči. Tukaj smo eksplodirali vsi, a igrali smo doma. Na takšne stvari smo morali odgovoriti, čeprav je to morda malo nešportno, ampak to je le Slovenija. Nismo smeli dovoliti, da nas pretepejo. Odgovorili smo, se pa zavedam, da to ni najbolj športno. A to je bil odgovor slovenske reprezentance, na koncu pa smo odgovorili tudi z rezultatom,« je pojasnil. O neposrednem tekmecu pa je imel tudi neposredno mnenje. »Ševelev je bil definitivno neugoden nasprotnik, vsi Ukrajinci so bili. Ne le, da so visoki, imajo tudi po 130 kilogramov. V obrambi smo porabili veliko energije. Smo kakovostnejši od njih, to smo tokrat dokazali, a niso lahek nasprotnik in zelo zelo smo se morali potruditi, da smo naredili takšen izid.«

»Ne vem, zakaj sem dobil rdeči karton,« je začel Uroš Zorman, se nato obrnil in vprašal Gorana Cvijiča, generalnega sekretarja Rokometne zveze Slovenije: »Zakaj sem dobil rdeči karton?« Cvijič mu je odgovoril, da ne ve, Zorman pa je nadaljeval: »Menim, da je bistvo, da smo tudi v tistem trenutku odreagirali kot ekipa, pokazali karakter. Zmaga je ostala doma, pokazali smo, kdo je gospodar. Že prva tekma v Ukrajini je bila na robu incidenta. Vid Kavtičnik je imel napočeno rebro in kri v urinu. Še enkrat smo pogledali posnetek, res je bilo vse skupaj malce grdo. Preprosto smo tokrat rekli, da si tega ne bomo več dovolili, in sploh v takšni tekmi od prve sekunde pokazali, kdo je gospodar na domačem igrišču. V zadnjih 14 dneh smo na vse odgovorili za čisto petico, odzvali smo se, kot se velike reprezentance morajo, in še enkrat dokazali, da preprosto ne spadamo v te predkvalifikacije,« je kapetansko sklenil Zorman.