NESTRPNO

Michael Jordan je bil v mladosti rasist

Objavljeno 10. maj 2014 13.24 | Posodobljeno 10. maj 2014 13.24 | Piše: T. P.

Košarkarska legenda je bil nekoč negativno nastrojen proti vsem belcem.

Michael Jordan.

Velja za enega najboljših košarkarjev vseh časov, za živo legendo, ki je v športnih dvoranah spravljal na noge množice in ga Američani, čeprav je od njegove zadnje profesionalne igre minilo že več kot desetletje, še vedno častijo kot najbolj priljubljenega športnika. A četudi se je okoli Michaela Jordana oblikoval skoraj kult, ga je oče vso mladost dajal v nič in ga, ker naj bi mu manjkalo možatosti, metal v isti koš z ženskami v družini. A je to v mladem Michaelu zgolj vzpodbudilo žgočo željo, da dokaže nasprotno. »Vsak njegov dosežek je bil bojni krik, da očetu dokaže njegovo zmoto,« je dejala Deloris, sestra neizpodbitnega kralja košarkarske dvorane, čigar pestro življenje je na 708 straneh biografije Michael Jordan: The life (Michael Jordan: Življenje) ujel športni novinar Roland Lazenby.

Bil je eden izmed prvih, ki so pred komaj nekaj dnevi glasno obsodili Donalda Sterlinga, lastnika moštva LA Clippers, zaradi njegovih rasističnih opazk. A četudi so ga Sterlingove besede vznemirile in razjarjile, se je tudi v srcu športnega asa nekdaj razraščala nestrpnost, celo sovraštvo do ljudi, katerih polt je bila drugačne barve od njegove. »Imel sem se za rasista. Pravzaprav sem bil tedaj proti vsem belcem,« je priznal v knjigi in pridal, da je zgolj zaradi materinega prigovarjanja, da skozi življenje ni vredno stopati prežet s sovraštvom, premagal rasno nestrpnost, ki je začela v njem rasti ob gledanju serije Korenine. In se razplamtela, ko je bil kot 14-letni deček tarča besednega napada sošolke, ki ga je ozmerjala s črnuhom. To je bilo zanj še bolj boleče zaradi nedavne smrti pradedka, ki je podpiral družino kot kuhar v lovskem klubu, v katerega so imeli vstop zgolj belci. Zaradi tega je mladi Jordan v besu in kot odgovor na žaljivko v sošolko zalučal pijačo. In bil izključen iz šole.

Raje je imel Adidas

V zgodovino se je sicer zapisal po blešeči igri, toda zvezdniku nikakor ni bilo postlano le z rožicami. Odraščal je v senci starejšega brata Larryja, očetovega ljubljenca, leta 1975, ko je dopolnil komaj 12 let, pa so družinsko življenje pretresle Delorisine obtožbe, da jo oče James spolno zlorablja. Trdila je namreč, da jo je oče, še preden je prestopila šolski prag, začel skrivaj obiskovati v njeni sobi. In jo sprva učil »zgolj poljubljanja, kot to delajo odrasli«, potem – zloraba naj bi se vlekla kar dolgih osem let – pa so se njegove zahteve in želje samo stopnjevale. To so bile obtožbe, ki so jih sčasoma potlačili, Jordan pa je zanje izvedel šele leta pozneje. Zaradi tega je bil morda oče tudi tako dolgo njegov idol, po njegovem umoru leta 1993 pa je izgubil voljo do igre.

Ob omembi Jordanovega imena se večini v mislih nemudoma prikažejo tudi že ikonske Nikove superge, ki nosijo športnikovo dvoransko ime Air Jordan in so luč sveta prvič ugledale leta 1985. A se morda nikoli, vsaj če bi Michael lahko odločal sam, ne bi znašle na prodajnih policah. Kot mlad športnik je bil namreč zaprisežen ljubitelj blagovne znamke Adidas, do Nikove ponudbe pa naj bi bil povsem brezbrižen. A ne zgolj zaradi večje naklonjenosti do druge znamke, pomisleke mu je vzbujala tudi barvna paleta superg, kot si jo je zamislil oblikovalec. Zgolj rdeča in črna. V zvezdnikovih mislih barvi hudiča. Toda zadržke je nazadnje premagal, saj je njegovemu agentu uspelo izposlovati pogodbo življenja. Pogodbo, vredno 2,5 milijona ameriških dolarjev, h kateri pa so morali navreči še avtomobil in 25-odstotno provizijo na vsak prodani par. Četudi je kljub temu imela zadnjo besedo Jordanova mati, ki je sina prepričala k podpisu.

Kmalu bi s prijateljem izginil v valovih

Strah naj bi bil votel, okoli njega pa nič. To marsikdaj in za mnoge velja, Jordanov strah pred vodo pa nikakor ni neutemeljen. Ko se je kot deček podil po valovih na srfu, je prijatelja nenadoma ujel močan vodni tok. Panično je zagrabil Michaelovo roko, sila vode pa ga je odnašala. »Skoraj sem mu moral zlomiti roko, saj bi me drugače potegnil s seboj. Umrl je in od tedaj se z vodo ne igram več. Nikdar več, sem si dejal. Vsakdo ima pred nečim fobijo in moja je vsekakor voda.« In to je odplaknilo njegovo mladostno zaposlitev, ko je v hotelu hkrati igral vloge hišnika, sobarice – in čistilca bazena.

Deli s prijatelji