Marko Milić je bil nezaželen pri ljubljanski Olimpiji. Pred predčasnim košarkarskim pokojem ga je rešil Memi Bečirovič, ki ga je povabil v Iran, danes pa je poskočni Milko kljub 35 pomladim na grbi košarkarska zvezda nesramno bogatega ter petrodolarjev polnega Kuvajta. Po dobrem mesecu in dveh osvojenih naslovih so mu tamkajšnji šejki ponudili novo pogodbo – pri podpisu ni omahoval, v Perzijskem zalivu namerava ostati še dve leti.
V Evropi tega ni
»Že prej bi prišel domov, a smo imeli v zadnjem tednu precej obveznosti, hodili smo s sprejema na sprejem,« javi Marko iz Kuvajta, kamor je prišel po uspešnem igranju v Iranu. »V Kuvajtu precej pozorno spremljajo, kaj se v košarki dogaja v Iranu. Slišali so o meni. Le nekaj dni po vrnitvi v Slovenijo so me že hoteli, nisem omahoval,« nadaljuje Marko, ki je prišel v klub, ki je del velike športne družine Al Kuwait. »Vsak princ ima v lasti en šport – nogomet, rokomet in košarko,« pojasni Milić, ki je klubu pomagal do dvojne krone, pokala in državnega naslova, ki so ga čakali kar devet let!
Po uspehih ni manjkalo fotografiranja in sprejemov. »V Evropi tega ni. Ko si prvak, se malce pošpricaš s šampanjcem, v garderobi spiješ zaboj piva in greš po svoje, tu pa se slavi še teden ali dva,« Milko razkrije arabske navade. Piva na zabavah ni bilo. »Ah, kje pa … Tega tu ni. Zaboj piva na črnem trgu stane 400 dolarjev,« pove Marko, ki se je v Kuvajtu dobro znašel. Na voljo ima stanovanje, vozi terensko vozilo. Bencin je smešno poceni, za poln rezervoar štirikolesnika odšteje štiri evre. S prehranjevanjem nima težav. »Iran je precej tradicionalen, medtem ko Kuvajt spominja na ameriško mesto,« potegne vzporednico med bivšim in sedanjim delodajalcem. Ob tem pa ne pozabi poudariti: »Iranci imajo malo, plača je okoli 200 dolarjev, a so vsi nasmejani in dobrosrčni, za tujca bi naredili vse. Gostili so me tudi na domovih, skupaj smo sedeli na preprogi, jedli in pili čaj,« se Milić rad spominja dni v Mahramu.
Namesto čaja kajenje šiše
V Kuvajtu ne pijejo čaja, po vsakem obedu pa ne manjka vodna pipa – šiša. »V Evropi se pije kava, tu pa kadi šiša. Bilo bi nevljudno, če bi zavrnil. So se mi pa smejali, ko sem postal zelen in začel kašljati,« pove še eno prigodo iz arabskega sveta, kjer je bil tudi gost na svatbi. »Moški in ženske se zabavajo ločeno. Začnejo moški, ne manjka plesa in tradicionalnega mečevanja, ženin pa se dan za tem pridruži dekletom z bodočo ženo.«
Košarka na tem koncu sveta ni na visoki ravni – Markovi soigralci so general v vojski, zdravnik, nekaj je študentov. Košarka jim pomeni sprostitev, v njej uživajo, vsaka ekipa pa ima še nekaj vrhunskih igralcev. Zaveda se, da sam ne more zmagovati. »Nekateri soigralci dobro zadevajo za tri točke, zato jim podam za met, drugi skačejo, nato jih pohvalim ob vsaki ujeti žogi, ob koncu tekme pa odgovornost prevzamem sam,« razkrije svojo košarkarsko filozofijo. Tudi na tem delu sveta je zbrana Jugoslavija v malem. »Skupaj smo si ogledali tekme lige prvakov, pred dnevi pa se mi je oglasil tudi slovenski zdravnik,« je Marko vesel domačega jezika in druženja z rojaki ter nekdanjimi brati.
Še slovenski trener?
Ni izključeno, da se bo Miliću v novi sezoni pridružil še en slovenski trener. Kuvajtčani so se navdušili nad Radetom Trifunovičem, ki naj bi skrbel za mlajše selekcije.
Očka na službeni poti
V Kuvajtu je Marko sam, trenira enkrat na dan, ves čas pa je v stiku z družino, ki je ostala v Ljubljani. »Žena Vesna me je že obiskala, všeč ji je. V novi sezoni bomo večkrat skupaj, podnebje je ugodno, pozimi je 25 stopinj Celzija, zdaj jih je okoli 40, vse pa je seveda klimatizirano,« še razkrije ponosni oče treh hčera – Tare, Ele in Mile Ane.