RITUALI

Male magije velikih zmag

Objavljeno 21. december 2012 18.15 | Posodobljeno 21. december 2012 18.15 | Piše: J. L.

Priprava in samozavest športnikov sta bili od nekdaj odvisni od vraževerja.

Michael Jordan je košarko igral na svojem planetu. V majici s številko 23 in v kratkih hlačkah z univerze Severne Karoline.

Fabio Capello, visoko izobraženi selektor ruske reprezentance in med svetovnim prvenstvom v Republiki Južni Afriki 2010 selektor zvezdniške angleške reprezentance, je verjel, da uspeh prinaša le nogometni celibat. In je ekipo, ki je bila iz privilegiranega življenja v premiershipu vajena alkohola in žensk na vsakem koraku, na zadnje priprave odpeljal na bogat ranč pri Rustenburgu. Kjer seveda ni bilo ničesar, ne žensk, ne piva, ne mobilnih telefonov pri obedih. Igranje prstnega nogometa s kovanci, na katerega izide so igralci stavili tudi po 10.000 funtov in več, je postalo glavna zabava moštva, ki je na začetku spadalo med favorite za naslov in šlo domov že po osmini finala.

Jordanove hlačke, Jamesova magnezija

Michael Jordan je bil tako zelo prepričan, da sta njegova skoraj božja navzočnost na košarkarskih igriščih in uspeh odvisna od hlačk, v katerih je v dresu univerze v Severni Karolini osvojil naslov študentskega prvaka NCAA, da jih je pod daljše – saj se je košarkarska moda medtem dramatično spremenila – hlačke NBA-moštva Chicago Bulls oblekel za vsako srečanje NBA. In osvojil šest prstanov. Seveda je tudi LeBron James prostovoljni ujetnik na videz nepomembnih navad. Njegov ritual se začne s posebno počasnim vstavljanjem zaščitne gumijaste proteze za zobe, nadaljuje z rokovanjem z vsemi soigralci in konča v trenutku, ko sredi igrišča v zrak spusti magnezijo, ki si jo vtre v roke zato, da mu žoga ne bi uhajala zaradi znoja. Pri tem pogleda proti stropu dvorane in se zelo verjetno spogleda s svojim baptističnim zaščitnikom tam zgoraj.

Kaj lahko pomenijo odločitve trenerja?

Carlos Alberto Parreira, nogometni trener, ki je Brazilce do naslova svetovnega prvaka vodil v ZDA leta 1994, je imel za svetovno prvenstvo v Nemčiji 2006 na voljo morda najboljše moštvo vseh časov, z velikim umetnikom, zabavljačem in ljubiteljem nočnega razvrata Ronaldinhem na čelu. Toda Parreira se je odločil Ronaldu dovoliti, da pred vsakim srečanjem na igrišče priteče zadnji. Kot nesojeni vodja reprezentance, torej. Ronaldinha je to tako pobilo, da ni bil niti senca samega sebe, bil je energijsko in ustvarjalno prazen in Brazilija tudi. In je svetovna prvakinja postala Italija.

Je torej storil narobe zdaj že bivši selektor slovenske nogometne reprezentance Slaviša Stojanović, ko je kapetanski trak odvzel Robertu Korenu, saj ga sploh ni vpoklical, in ga namesto naravnemu nasledniku Boštjanu Cesarju dal prijatelju, vratarju Samirju Handanoviću ter iz prej zgledno urejene ekipe naredil šlamastiko?

Individualci

Individualni športniki bijejo samostojne psihološke in fizične bitke, v tem so privilegirani, ker so odvisni samo od sebe, a so tudi osamljeni, kajti osebne stiske, ko gredo stvari narobe in je športnik lahko psiholog le sebi ali pa ga že požira začasno prekletstvo poraza, so lahko velike. Švedski stroj za mlatenje teniške žogice Björn Borg je po vsaki zmagi na Roland Garrosu verjel, da mu le puščanje brade ohranja energijo pri zahtevnem prehodu z rdečega peska Pariza na wimbledonsko travo v All England Clubu.

Rafael Nadal na primer od družine pričakuje, da bo vsak član ves dvoboj sedel na istem sedežu. Nadal pred svojim stolom ali klopjo med menjavo strani poravna steklenice z vodo in položaj torbe z loparji, vsakič na igrišče odkoraka z levo nogo naprej in vsakič nasprotniku dovoli, da ob menjavi strani prvi pride do svojega stola ali klopi.

Goran Ivanišević je v zmagovalnem letu 2001 vsak dan kuhal enako večerjo, pričakoval, da bo na dvorišču najete hiše v Wimbledon Villageu z njim balinala ista ekipa, ter vsak dan uporabljal isti tuš in pisoar. Legenda pravi, da je na finalni dan, odigran na ljudski ponedeljek, v povsem prazni moški garderobi tik pred odhodom na igrišče prišel v toaletne prostore, da bi se olajšal v svoj pisoar, preden bi šel po odrešilno zmago, ki se mu je izmikala desetletje. Vendar je ravno pred njegovim pisoarjem nekdo opravljal malo potrebo. In bil v zadregi, in v tej zadregi ni bil sam, kajti Ivanišević je čakal, da bo uslužbenec All England Cluba opravil svoje in da se bo potem namestil pred pisoar, ki mu je domnevno prinašal srečo.

Zmaga proti Patricku Rafterju je to potrdila.

Deli s prijatelji