Klemen Štrajhar. Lokostrelec. Uspešen državni reprezentant. In prav tako uspešen študent. Kar je vsega spoštovanja vredno. Oboje.
»Tri leta mlajšega brata imam, ki gre nekako po mojih stopinjah, bil je že udeleženec na mladinskih olimpijskih igrah. Ponosen sem nanj, on je pa name. Pa saj tako je že od nekdaj. Starostna razlika med nama ni prav velika in otroštvo sva preživela v igrah, ki so nama bile skupne. Takrat smo si jih izmišljevali, snov za izmišljije smo dobivali v junakih računalniških igric, pa smo si potem iz lesa izdelovali puške (ati je pomagal!), se igrali skrivalnice in se streljali. Popolnoma nedolžne igre, da ne bo slučajno kakšne pomote. Pri sedmih letih sem se vpisal k skavtom, pri devetih pa sem se že začel ukvarjati z lokostrelstvom v Kamniku, ki od moje rodne Porebri (vasice v Tuhinjski dolini, op. p.) ni pretirano oddaljen. V šolo nas je prevažal šolski avtobus; če sem ga zamudil, so me pa starši dostavili, ampak to resnično ni bilo pogosto. V časopisu sem zasledil oglas za treniranje lokostrelstva v kamniškem lokostrelskem klubu, pa smo doma glave staknili skupaj in je padla odločitev. Čeprav sem čisto malo igral tudi nogomet, se v drugem razredu nekaj malega preizkušal tudi v igranju flavte, je prevagala odločitev, da se resno in odgovorno posvetim lokostrelstvu,« pripoveduje današnji slavljenec.
Lokostrelstvo prva resna zadeva
O začetkih svoje športne poti pripoveduje: »V primerjavi z običajnimi vragolijami – spomnim se tiste, osnovnošolske, ko smo s sošolci v žaru igre in lovljenja po razredu po nesreči odbili termostat na radiatorju in smo se kar precej ustrašili, kakšna kazen bo sledila, no, pa ni bila pretirana; starše so sicer v šolo poklicali, plačati smo tudi morali, tisti nesrečni termostat, kaj hujšega pa vendarle ni bilo! – je bilo lokostrelstvo resnično resna zadeva, ki sem se je lotil z vsem srcem. Treninge sem imel sprva vsak tretji dan, kaj kmalu pa že skoraj vsak dan. V enem letu sem prispel že na svojo prvo tekmo, na domačem stadionu, zadeval sem modra in rdeča polja, kar je pomenilo, da sem kar dober, tako, za začetnika. V starših sem vedno imel ogromno podporo. Veš, Roman, pri mladem človeku, kakršen sem bil jaz, pridejo najrazličnejše krize, ko se ti zdi, da je vse brez zveze, in bi najraje odnehal. No, tu so pa nastopili moji starši in mi vedno znova prigovarjali, da znam in zmorem, in sem potem tudi sam začel samozavestneje gledati na svoje delo in, posledično, tudi na rezultate. Kar hitro sem napredoval in se po osnovni šoli vpisal na športno gimnazijo v ljubljanski Šiški, med skoraj same rokometaše. Hvala bogu, da je mami delala v Leku, v Ljubljani, in sem se lahko vsaj nazaj, iz šole peljal z njo, da mi je bilo prihranjeno vsakodnevno cijazenje v avtobusu vsaj na poti domov. Odlično je bilo na gimnaziji. Ravnatelj je bil Edi Kukljec, tudi sam nekoč lokostrelec, ki je razumel mojo lokostrelsko dušo. Pa še ena posebnost je bila v gimnazijski ustanovi; pod šolsko menzo, torej v kletnih prostorih, je bilo urejeno strelišče, tako za streljanje z zračno puško kot tudi lokostrelska varianta, in s kolegom Janom Rijavcem sva lahko po mili volji vadila, čeprav le na petmetrsko razdaljo. Je bilo čisto dovolj za trening osnovne tehnike, ki je pri lokostrelstvu včasih usodno pomembna. Ko lokostrelec osvoji malone popolnostno telesno porazdelitev pri streljanju, kjer se vse, kar je za vrhunski lokostrelski dosežek odločilno, porazdeli tako na kosti kot tudi na mišičje in se s tem doseže resnično najoptimalnejša stabilnost, je res blizu vrhunskosti!«
Slovenski reprezentant je postal v osmem razredu osemletke: »Na tekmovanju v Španiji sem osvojil že vidno deveto mesto, nato pa prestal tudi pravo kalvarijo na tekmi v Gruziji, kjer je bila hrana tako obupna, da sem se vrnil shujšan za dobrih pet kilogramov (kot sem takrat driskal, se ne spomnim, da bi kdaj prej niti kdaj pozneje!), na mladinskem svetovnem prvenstvu v turški Antaliji sem bil pa trinajsti med stotimi nastopajočimi (v kadetski konkurenci, op. p.).«
Valeta na koncu osnovnošolskega izobraževanja ni bila nič posebnega: »Le malce bolj pozno smo bili lahko zunaj. Na maturanca nisem šel, ker me je v posteljo položila huda virusna angina in sem imel v noči, ko so se moji sošolci odpravili v Grčijo, visoko vročino. Bi me zagotovo drago stala, če bi šel na tisti izlet. Je zmagala modrost in prav je bilo tako. Veliko zanimivega in še več lepega sem doživel na potovanjih in na tekmah, ki so se potem vrstili. Ko smo se odpravili v Ameriko, kjer naj bi poskušal doseči normo za olimpijske igre v Londonu, se je pripetilo, da so kufre, mojega in Janovega (že omenjenega Jana Rijavca, op. p.), v katerih so bile vse najine obleke, na letališču preprosto založili. Hudo vroče je bilo, midva pa nisva imela za preobleči in sva prve dni paradirala v istih oblačilih, vonjala pa tako, da so se naju ljudje na daleč izogibali. Ko sva potem le dobila izgubljeno, so bili tuš in sveža oblačila prava, pravcata – odrešitev!«
Ob slednjem se pošteno in na glas zasmeji. Jaz pa z njim, saj si poskušam vse skupaj kar najbolj plastično predstavljati, vključujoč vse zaznavnostne čute, s poudarkom na vonju.
Že sva pri njegovem študiju: »Sprva sem nameraval na medicino, pa me je obilica študijskih obveznosti, ki bi vsekakor vplivala na moje treninge, odvrnila. Tako sem vpisal strojništvo in prav nič mi ni žal. Še posebno ker se mi je v tretjem letniku gimnazije kar naenkrat povsem odprlo, še posebno pri matematiki. V strojništvu se vidim tudi po dokončanem študiju, predvsem v sferi razvojnosti.«
Najljubši pasulj s kranjsko
Med športnimi dosežki se še prav posebej spomni dosežene norme za olimpijado v Londonu: »Ko sem iz daljne Amerike domačim povedal, kaj mi je uspelo, sem ne le slišal, temveč tudi čutil njihovo zadovoljstvo in ganjenost, ki pa je bila v tistih trenutkih, iskreno povem, obojestranska. Tudi sam sem bil pol metra nad zemljo, saj sodelovanje na olimpijskih igrah za vsakega športnika vsekakor pomeni izpolnitev nekega visoko zastavljenega življenjskega cilja.«
A moram dosežke skorajda izvleči iz njega, res mu ni do postavljanja: »Prav posebna je bila tekma v Amsterdamu, na Evropskem članskem prvenstvu leta 2012, kjer sem osvojil srebrno medaljo, od novejših pa lanska oktobrska tekma, ko smo s klubom postali evropski klubski prvaki. Sladki občutki, polni ponosa in veselja. Trdo delo, obrestovano na najlepši možni način!«
O malih velikih radostih pa izpove: »Skuter je zakon pa kolo tudi. In tudi fitnes mi nikakor ni tuj. Pred tremi leti sem si zaželel, da bi znal igrati na kitaro, pa sem si jo kupil in sem se najprej kakšno leto in pol poskušal sam naučiti najosnovnejšega, a sem kaj hitro uvidel, da ne bo šlo brez ustrezne strokovne pomoči, in sem potem kar dolgo hodil na privatne učne ure. No, sčasoma sem uvidel, da oboje ne bo šlo, pa je spet zmagalo lokostrelstvo. Kitaro sem kar prodal, da me ne bi begala. Ker sem kot rahlo astmatičen vsa otroška poletja preživljal na Malem Lošinju, v nekem totalno penzionističnem okolju, kjer ni bilo nobene meni primerne družbe, se mi je morje rahlo, no, ne vem, kako naj to natančno opredelim …, no, recimo zamerilo in danes prisegam na gore. Gumb znam prišiti, saj je mami šivilja in me je tega naučila. Ali pa sem se naučil sam, ko sem njo opazoval, ne vem več natanko, glavno je, da mi hlače ne bodo nikoli dol padle zaradi neprišitega gumba – tistega v pasu, ki praviloma hlače gor drži. Sicer pa nisem ne vem kako izbirčen, gledano na splošno, življenjsko. Tudi jem praktično vse, najraje pa pasulj s kranjsko klobaso, kakršnega pripravi mami. Ne najem se ga, tako ga imam rad. Če bi me vprašali po rojstnodnevni želji, bi bila ta večpomenska, večplastna; rad bi namreč čim prej uspešno doštudiral pa se zaposlil, pa si z dekletom, s katerim sva že kar dolgo skupaj, ustvaril svoj in najin dom. Nič več, manj pa, če bo le sreča, tudi ne!«
Tako, s klicajem, zaključi nabor meni zaupanega in je pri tem odločen in prepričljiv, da bolj ne bi mogel biti.
Klemen, naj se ti vse te želje uresničijo v vseh svojih večplastnostih, bog naj ti pa še zdravja pridoda, da boš vse načrtovano lahko pripeljal k uspešni realizaciji. Postajaš, prav z danajšnjim dnem, polnoleten po vseh možnih svetovnih standardih in človek je resnično vesel, ko pred seboj gleda odgovornega, poštenega, iskrivo iskrenega mladega človeka, ki natanko ve, kaj hoče, ve pa tudi to, kako bo to dosegel. Lastnosti, ki niso dane prav vsakemu. Vse najboljše, Klemen – Puščica!
Slaščičarna Maxi |
