Večna dilema ostaja, kdaj bo slovenska košarkarska moška reprezentanca osvojila medaljo. Najboljša generacija je že v pokoju. Kar ne uspeva igralcem v igri pet na pet, uspeva tistim, ki se lotevajo igre pod obroči tri na tri (3X3). Tu Slovenija kroji evropski in svetovni vrh, tako na klubski kot reprezentančni ravni. V konkurenci državnih ekip je Slovenija z ekipo Pirana aktualni evropski (reprezentančni) prvak. Na klubski ravni pa je zasedba Ljubljana Brezovica zasedla prvo mesto na zaključnem Masters turnirju Abu Dabi. Poleg Ljubljančanov so v tej najmočnejši svetovni ligi nastopali še Piran, Kranj, Maribor; Kranjčani so bili na koncu peti, Primorci pa sedmi. Ne smemo pozabiti še na junij, ko je ekipa dijakov Gimnazije Šentvid osvojila naslov svetovnih srednješolskih prvakov v Talinu.
»Večina naših igralcev je šolanih, saj smo šli vsi skozi neki košarkarski sistem, kjer smo se naučili osnov. Od igre do analize tekmecev, vsi smo igrali resno košarko. To nam danes zelo koristi,« razmišlja Jasmin Hercegovac, član ekipe Brezovica Ljubljana, zakaj je Slovenija v svetovnem vrhu. Spomni, da se v Sloveniji že od leta 2004 igra državno prvenstvo ulične košarke, naša država pa je bila prva, ki je 2011. gostila uradni Fibin turnir. »Ne smemo pa pozabiti, da smo Slovenci brihtni, krasi nas kolektivna igra. Američani bi radi vse reševali z mišicami,« razglablja Jasmin, ki šteje 39 let, meri pa 190 centimetrov. V njegovi ekipi je še 43-letni Aleš Kunc (207 centimetrov), ekipo pa dopolnjujeta 30-letna Blaž Črešnar (216 centimetrov) in Tomo Čajič (201 centimeter).
Združil ju je Ortar
»Naju z Alešem je leta 2010 povezal Boštjan Ortar, ki nam je iskal klube po Sloveniji. Provizije ali nagrade za svoje delo ni hotel. Prosil naju je, da bi zaigrala zanj na enem od turnirjev ulične košarke. Takrat sva se z Alešem bežno poznala,« se Jasmin spominja začetkov v igri tri na tri. Debi je bil uspešen, za nagrado po zmagi v Mariboru so potovali v Moskvo, kjer so bili leta 2011 tudi neuradni svetovni klubski prvaki. Sprva sta bila v ekipi še Aleš Primc in Luka Završnik, ki sta se poslovila leta 2013. Bila je v rahli rezultatski krizi, tudi zato Jasmin ni želel končati kariere. Prepričal je Roka Smako in Blaža Črešnarja. Dobili so nov zagon, prišli so odmevni izidi. Leta 2013 so prvič postali svetovni klubski prvaki, letos so ta uspeh ponovili v Abu Dabiju in ob ekipi Novega Sada postali druga ekipa v zgodovini, ki je bila dvakrat najboljša na zemeljski obli.
Prehrana je pomembna Jasmin Hercegovac, rojen je v Banjaluki, v Slovenijo je prišel leta 1994, je v minulih dveh letih menjal prehrano in izgubil štiri kilograme. Kljub letom se počuti izvrstno, moči mu zdaj ne zmanjkuje več. »Glava je hotela, telo me ni ubogalo v končnicah. Zdaj se počutim, kot bi bil star 29 let, ne pa 39,« pohvali svoje počutje, h kateremu so pripomogli tudi nasveti soigralca Aleša Kunca, ki že več kot 10 let skrbno pazi, kaj zaužije. Tudi zato lahko igra pri 43 letih! |
Jasmin nam hitro pove, da brez treninga ne gre. Vadijo v dvorani, ki jo najemajo v Ljubljani, pri treningu jim pomagajo sparing partnerji Željko Zagorac, Davor Sattler, Dejan Mlakar in Jakob Čebašek. Skrbijo za fizično pripravljenost, ki je še pomembnejša kot pri konvencionalni košarki pet na pet. »Sportklub fitnes nam omogoča vadbo, Mihajlo Ivanuša pa je naš trener za kondicijsko pripravo,« nadaljuje Hercegovac. Da se imenujejo Ljubljana, ni presenečenje. Razlogov je več, javna pa dva: večina igralcev je iz Ljubljane ali okolice. Po Fibinih pravilih se morajo zasedbe imenovati po mestih. »Košarka 3X3 je specifična. Brez dobre agilnosti in precejšnje moči ne gre. Med igro je treba prevzemati igralce, ki so težji od tebe. Tudi po 15 kilogramov. Moja naloga je, da ga zadržim štiri, pet sekund v napadu, ki traja 12 sekund. Če tega nisi sposoben, sledi lahek koš. S soigralci se menjamo na tri minute. Če zamudimo, se nam lahko maščuje. Vsak od nas mora biti sposoben zadeti trojko in prosti met. Ni časa, da bi iskal boljšo opcijo,« nam bliskovito opiše ABC košarke tri na tri.
Junija 8000 minusa
»Sponzorjev nimamo, sami krijemo stroške. Včasih ni lahko,« Jasmin o temni plati, ki je običajno ne vidimo. Bolj nam pade v oči slikanje z velikimi čeki. »Vsi delamo še nekaj poleg. Jaz sem po izobrazbi gradbeni inženir, Aleš Kunc se ukvarja s svetovanjem za prehrano, Blaž igra košarko v Italiji, Tomo je član kluba iz Grosupljega, končal je študij ekonomije, poleg tega je učitelj plavanja,« izvemo, da se od turnirjev ne da živeti. Jasmin prizna, da bi imel manj časa za košarko, če ne bi prišla kriza. Kot gradbinec je zrisal precej odmevnih projektov, predvsem v Domžalah in okolici. Od leta 2009 je tega manj, Jasmin pa več časa nameni igri pod obročem.
Kdaj v Sloveniji? »Zelo nas spoštujejo, saj so naše ekipe vedno pri vrhu. Proti koncu leta nas je Fiba povabila tudi v t. i. fast track development programme za delo z mladimi, kamor je uvrščenih le nekaj reprezentanc na svetu. To je nedvomno še eno lepo priznanje za slovensko košarko,« pravi Matic Vidic, koordinator košarke 3X3 pri Košarkarski zvezi Slovenije. »Ideja in želja zanesljivo obstajata,« Vidic goji upe, da bi se najboljši igralci v bližnji prihodnosti pomerili tudi v Sloveniji. |
Nekaj fantje zaslužijo s turnirskimi nagradami. Za lažjo predstavo povejmo, da so za zadnjo zmago v Abu Dabiju prejeli 30.000 evrov. A je treba vedeti, da vse porabijo za pot, morda ostane za kak priboljšek. Junija letos so skoraj obupali. Cekinov ni bilo. Zaradi dragih letalskih vozovnic so imeli 8000 evrov minusa na bančnem računu. »Odšli smo na turnir na Kitajsko, a smo izpadli v četrtfinalu. Po domače povedano: ostali smo brez denarne nagrade. Od tam bi morali na turnir v Atene, a so se vmes oglasili iz Abu Dabija. Nismo pretirano razmišljali. Organizator na Kitajskem nam je plačal še nekaj noči v hotelu, potem smo odpotovali v Abu Dabi in vse po vrsti demolirali, domov pa odnesli 4000 evrov. Lažje smo zadihali,« opisuje Jasmin. Med 21. in 28. junijem so igrali v Chengduju, Abu Dabiju in Atenah, kamor so prispeli ob 11.30, štiri ure zatem pa so že začeli nastop in ga sklenili s prepričljivo zmago, postavili so svojevrsten rekord: ni ekipe, ki bi v 18 urah zmagala na dveh mastersih, turnirjih najvišjega ranga na svetu. Potem je šlo je še navzgor...
Radi bi na olimpijske igre
Jasmin verjame, da bo že leta 2020 košarka 3X3 tudi na olimpijskih igrah. Jasno je, da bo treba najti sredstva in način financiranja. Upajo, da jim bo na pomoč priskočila Mestna občina Ljubljana, ki jim že zdaj pomaga po svojih močeh. Da bi lahko resno trenirali in potovali, potrebujejo okoli 20.000 evrov na sezono, vključno s fizioterapevtom. Kako do njih, še ne vedo. Srbi, ki so edina resna konkurenca našim fantom, so se znašli. K svojemu imenu so dodali ime kluba AlWahda iz Združenih arabskih emiratov. Naš kvartet se poigrava s podobno idejo. Kako bodo pri tem uspešni, bo jasno kmalu. Na svetovni lestvici zasedajo 2. mesto, pred njimi je Novi Sad. »Če želiš napredovati in se boriti za vrh, moraš igrati na turnirjih, to pa stane,« se hitro zresni Jasmin, ko pove, da so od maja do avgusta odigrali 20 turnirjev. Dvakrat so bili v Abu Dabiju, Dohi, Chengduju, Odenseju, Haagu, Atenah, hrvaškem Lipiku, Moskvi, Bukarešti, malezijskem Penangu, gostovali so na Japonskem.
Pojavlja se večna dilema, kako bi se igralci, kot so Goran Dragić in podobni kalibri, znašli v igri tri na tri. »Pred časom smo na turnirju v Abu Dabiju premagali ekipo z NBA-jevcem Dontejem Greenom. Je vsestranski košarkar, a brez izkušenj ne gre. Mi jih imamo, drugi ne. Zato lahko rečem, da jim ne bi bilo lahko,« Hercegovac ne priznava, da je kdor koli brez boja boljši od njih. Včeraj so vnovič dostojno zastopali barve na tekmi zvezd v Abu Dabiju, pred novo sezono pa ne želijo ponoviti napake, ki so jo pred tremi leti. »Bili smo na vrhu. Ko si tam, moraš trenirati dvakrat več,« se Jasmin zaveda, kaj jim je storiti.
