Najbrž je vsakega pravega ljubljanskega ljubitelja športa stisnilo pri srcu, ko je po sijajnem uspehu slovenskih rokometašev na svetovnem prvenstvu ugotovil, da v reprezentanci ni niti enega igralca iz Ljubljane. Edino, kar je še ostalo glavnemu mestu, je bil sprejem za rokometaše pred magistratom, pa niti tega bržkone ne bi bilo, če ne bi bil častni predsednik rokometne zveze Zoran Janković župan Ljubljane. Bi pa znal tudi Franjo Bobinac, uspešni pravi predsednik zveze, že pripravljati teren za naskok na najvišjo športno funkcijo pri nas, položaj predsednika olimpijskega komiteja, za katero bo – kot je slišati – kandidiral konec prihodnjega leta in bo potreboval pomoč Ljubljane.
Pravzaprav bi moral biti sprejem v Celju, od koder je daleč največ reprezentantov in kjer očitno tudi novi lastnik pivovarne Laško, nizozemski Heineken, ve, da morajo podpirati rokometni klub, če želijo, da bodo Celjani in Štajerci nasploh tešili žejo skoraj izključno z laškim pivom. Vsekakor so Nizozemci spoznali, da prepoznavnost blagovne znamke lahko gradijo tudi prek rokometnega kluba, po Franciji bo rokomet v Celju nedvomno še bolj popularen, četudi njihov glavni zvezdnik Blaž Janc odhaja. Tudi Velenje bi si bolj kot Ljubljana zaslužilo pokloniti se svojemu Kavtičniku in druščini, še zlasti zaradi podpore Gorenja z Bobincem na čelu.
Plačeval za Slovan
»Z zgraditvijo stadiona v Stožicah so pogoji za vrhunski spektakelski šport odlični, vendar Ljubljana klubskega športnega spektakla nima več,« je pred dnevi v kolumni zapisal filozof športa in sociolog Lev Kreft, sam bi dodal le še dvorano. Da so Ljubljančani lačni vrhunskega športa in vrhunskih športnikov, ni dvoma. Da jih znajo prepoznati bolj kot kdor koli v Sloveniji in ceniti, priča tudi dejstvo, da je bilo pred magistratom ob sprejemu bojevnikov Črnogorca Veselina Vujovića nagnetenih 5000 navdušencev: toda kaj, ko jim izpred mestne hiše ni odzdravljal niti en pravi Ljubljančan. Verjamem, da je bilo Urošu Zormanu, poslednjemu Mohikancu, sijajnemu rokometašu iz Štepanje vasi, žal, da reprezentančne zgodbe ni potegnil še do Francije. To bi bila krona njegove bleščeče športne kariere.
Dolgo tega je bilo povsem drugače. Slovan s Kodeljevega je bil v jugoslovanskem in eno leto celo evropskem klubskem vrhu. Leta 1980 je postal edini slovenski rokometni državni prvak v Jugi, leto pozneje je igral tudi v pokalu državnih prvakov, prišel do finala, tam pa izgubil proti Magdeburgu. Mimogrede: madžarska sodnika sta Slovanu kradla, kjer sta mogla, povsem očitno sta sodila v prid ekipi iz takratne Nemške demokratične republike, tedanji krožni napadalec z diplomo inženirja strojništva Luka Gorišek je izgubil živce in nokavtiral tekmeca. In prav Luka, uspešni podjetnik, je mnogo let pozneje kot eden redkih reševal rokometni Slovan, tudi tako, da je zanj dajal iz svojega žepa.
Slovan in ljubljanski rokomet nista propadla kar čez noč. Najprej jim je hotela dvorano na Kodeljevem vzeti fakulteta za šport, ki je nasproti nje, drugi lumpi so jo hoteli podreti in tam graditi poslovni in stanovanjski objekt ter kakopak mastno zaslužiti, prek rokometnega Slovana naj bi se pred leti pral tudi denar. Toda eden glavnih rušiteljev je bil nekdanji veliki šef računalniškega Hermesa Rudi Bric: nekoč sila povprečni golman Slovana, kdo ve, zakaj jezen na klub s Kodeljevega, je bil pred okroglim desetletjem in pol med ustanovitelji novega kluba Prule, ki je Slovanu brez kakršne koli odškodnine speljal vso generacijo sijajnih rokometašev, slovenskih reprezentantov, z Zormanom na čelu. Zanimivo, da se Zoran Janković, alfa in omega takratnega slovenskega rokometa, na to ni odzval, bolj kot moški klub s Kodeljevega z dolgoletno uspešno tradicijo ga je zanimal ženski Krim, kjer so prevladovale rokometašice iz nekdanje Juge pa Romunke, Ukrajinke, Rusinje, le naših deklet, še zlasti Ljubljančank, je bilo za seme, pa še tiste so bolj malo igrale. Leta 2005 so Prule končale na smetišču rokometne zgodovine: v nekaj sezonah so prišle od raja do pekla, Briceva hiša se je podrla.
Nič bolje v košarki
Toda za Slovanom in Prulami so ostali vsaj odlični rokometaši, reprezentanti, Ljubljančani, ki so kajpak s trebuhom za kruhom odšli drugam: Ognjen Backović, Andrej Kastelic, Boštjan Ficko, Jure Natek, Uroš Zorman, Matjaž Brumen... Slednja še vztrajata, vendar v Ljubljani nimata kje igrati, v reprezentanci pa ju prav tako ni več.
Sicer pa mnogo drugače ni niti v košarki, nekoč ljubljanski paradni kolektivni igri z žogo. Dolgoletna finančna agonija Olimpije in posledično popolna rezultatska neambicioznost sta iz ogromne dvorane v Stožicah, narejene za evropske spektakle, popolnoma pregnali občinstvo, še slabše pa utegne biti jeseni, ko bo najbrž konec protekcije v evropski konkurenci.
Pri Olimpiji že desetletja niso vzgojili vrhunskega košarkarja, je pa res, da je Goran Dragić vsaj Ljubljančan, četudi je šel skozi Ilirijino in Slovanovo šolo. Po sreči bo, kot kaže, ob njem v reprezentanci tudi rosno mladi Luka Dončić, rojeni Ljubljančan, to sta tudi oče, prav tako ekskošarkar Sašo Dončić (košarkarsko pot je začel pri Iliriji), in mama Mirjam Poterbin, vendar pa je izjemno talentirani fantiček odšel v Madrid k Realu že zdavnaj. Tam so ga naučili igre z žogo pod dvema košema, v Ljubljani zanj ni bilo košarkarske prihodnosti.
Neverjetno je, da ljubljanski podjetniki, vsa čast izjemama, prvemu možu BTC Jožetu Mermalu in generalnemu direktorju Spara Slovenije Igorju Merviču, v spektakularnem športu, kot mu pravi Kreft, ne vidijo poslovnega izziva, možnosti za prepoznavnost, prodor in s tem komercialni efekt. »Stanje spektakularnega športa v Ljubljani je podoba (ne)podjetnosti ljubljanskega podjetništva,« sklene Lev Kreft. Izjema je vendarle tudi ljubljanski župan Zoran Janković, ki se zlasti pri reševanju ljubljanskih hokejistov in košarkarjev trudi, četudi se bojim, da jih (mestni) sistemski denar ali, bolje, denar ljubljanskih davkoplačevalcev ne more rešiti.
Mižigoj za palice, Novak kajakašem, Ulaga predsednik Hvala bogu obstajajo v Ljubljani tudi taki zaljubljenci v šport, ki dobesedno iz svojega žepa dajejo zanj, konkretno za palice obubožanih hokejistov Olimpije, kar počne zimzeleni menedžer iz Medexa Aleš Mižigoj. Kajakašem na divjih vodah, ki imajo v svojih vrstah bržkone najboljšega ljubljanskega individualnega športnika v olimpijski disciplini Benjamin Savška, resda je konkurenca v glavnem mestu vsako leto skromnejša, le smučarski skakalec Miran Tepeš gre z rezultati vštric z njim, že nekaj let – prav tako iz svojega žepa – pomaga uspešni ljubljanski podjetnik Janez Novak, direktor in lastnik podjetja RLS merilna tehnika. Njegova hči je uspešna kajakašica Ajda Novak. Potrebno je namreč vedeti, da nič bolje kot ljubljanskemu kolektivnemu športu ne kaže individualnemu, tudi tam gre krivulja navzdol. V Mostecu pri Iliriji smučarskim skakalcem že dolgo ne kaže najbolje, zdaj niti moškega reprezentanta nimajo več, še Jernej Damjan je že pred leti ušel v vaški klub iz Ihana. V Ljubljani je za skakanje (tako kot za kajak) bolj malo posluha, upam, da bo vsaj malce bolje zdaj, ko je postal predsednik Ilirije klubska legenda, izjemno spreten in sposoben športni poslovnež, kakršnih ni v Sloveniji in ki se mu je odrekla Smučarska zveza Slovenije – Primož Ulaga. |