Lešek je legendo koval tudi v cerkvi in s fički

Naša najljubša atletska disciplina je bila od nekdaj skok s palico. Skakanje zlatega Poljaka Władyslawa Kozakiewicza na olimpijskih igrah v Moskvi leta 1980 resnično spada v poezijo kraljice športov. V domačih logih pa ima knežje mesto poseben lesk. Z Romanom Leškom smo torej v Celju s police vzeli prašne knjige atletske zgodovine in tudi z besedami podkrepili njegovo športno zgodbo akrobatske atletske panoge. Roman Lešek pa je začel z gimnastiko. Starejše sestre so ga namreč s seboj vodile v telovadnico Sokola v celjski mestni četrti Gaberje. Pozneje pa so si fantje, tako imenovana gaberska klapa, Lešek, Jože Brodnik, bratje Šrot, Ivan in Peter Hribernik..., na travniku uredili manjši atletski poligon in udejanjali skoka s palico in v daljino ter mete. »Skakali smo z navadno, malce debelejšo preklo, kdor je imel kol za zastavo, je bil že boljši. Srečo sem imel, da sem skakal ravno s tem,« se časov, ko je bil dvanajstletnik, spominja Roman Lešek. »Takrat smo skakali približno 2,40 metra,« je nadaljeval Celjan, ki se je pri 15 letih vključil v atletsko društvo Kladivar. »Na začetku me sicer še niso resno jemali, saj sem bil bolj droben, suhljat fantič. Zanimivo pa je, da sem takoj začel s palico,« je naša legenda trosila iskrice, tudi že mnogobojske. Roman Lešek je bil namreč, denimo, poleg dvajsetkratnega izboljšanja slovenskega in jugoslovanskega rekorda v skoku s palico, tudi s 743 cm slovenski rekorder v daljini, teku na 200 m (21,7), tu tudi jugoslovanski sorekorder s Stankom Lorgerjem, in s časom 42,2 še v štafeti 4 krat 100 m. Če danes velja, da si v palici car, če preskočiš letvico na šestih metrih, pa je bil Lešek v svojih časih prvi Slovenec, ki se je zavihtel nad višino štirih metrov. »No, enkrat sem za slovensko prvenstvo skakal celo v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani,« je anekdoto navrgel nekdanji šampion in v nostalgično podporo dodal, da so nekoč skakali z jekleno palico in pristali na mivki, ne tako kot danes na blazinah. Pa da ne pozabimo, ne le atletika, Lešek je bil nekoč tudi najboljši strelec med košarkarji v Celju.

Doštukana palica

Podanika kraljice športov pa ni brez udeležbe na olimpijskih igrah. Roman Lešek je v 60. letih prejšnjega stoletja imel čast nastopiti na dveh. Na OI v Rimu leta 1960 je osvojil 14. mesto, štiri leta pozneje je bila olimpijada v Tokiu, končna uvrstitev pa je bila 13. stopnička. »V Rimu so imeli za doskok ponjave, nikoli pa še nisem skakal nanje. V kvalifikacijah sem zato imel noge mehke kot guma,« je padla prva olimpijska dogodivščina, za japonsko prestolnico pa je sledila naslednja: »Takrat sem imel že palico iz steklenih vlaken, v Jugoslavijo jih je prišlo šest, meni je po načelu kdor prej pride, prej dobi, romala najslabše kakovosti. Na začetku leta si je kolega, jugoslovanski skakalec Leon Lukman, zlomil nogo, njegova palica pa mi je odgovarjala. V Tokiu sem v finalu z njo z lahkoto preskočil 470 cm, bil sem v super formi, občutil sem vsako tisočinko sekunde, vedel sem, kaj delam. Prav to je tisto, kar zdaj morebiti manjka nekaterim tekmovalcem, ko pravijo, da nimajo pravega občutka. Ko si v formi, moraš občutiti vsako desetinko sekunde, da veš, kje si v zraku. In vsak trenutek je dolg, ko si v formi, lahko počneš vse, kar se ti dozdeva. Ker sem bil v Tokiu tako močan in hiter, palica ni prenesla te sile, bila je premehka, neslo me je pod letvico. Nisem pa imel rezervne. Danes imajo denimo po deset palic, da skočijo višje, vzamejo tršo. Bronasto odličje pa je v Tokiu osvojil Nemec Klaus Lehnertz, ki sem ga leto prej na tekmovanju v Nemčiji premagal kot za šalo,« se je spomnil smole. Roman Lešek je bil dvakrat tudi udeleženec evropskega prvenstva; leta 1958 v Stockholmu je bil deveti, štiri leta pozneje v Beogradu šesti. »V Stockholmu sem imel palico, ki mi jo je v ZDA kupila ameriška ambasada v Atenah in mi jo poslala v Celje. Bila je 4,20 m dolga, z jekleno palico pa si drugače skakal, kot to počnejo danes s palicami iz sodobnejših snovi. Moral si si jo naložiti na rame, nameriti nad letvico in odriniti. Ker je bila ta palica krajša, je, ko sem se odrinil, ostala spodaj, zato sem jo dal štukati. V Celju so mi jo zavarili in doštukali za pol metra, je pa zdaj bil prisoten rob. Palica pa mora biti gladka. Delegat na EP v Stockholmu mi najprej ni dovolil skakati, zato sem moral tisti del poviti.« Zibelka civilizacije pa je v Sredozemlju, Romanu Lešku so na mediteranskih igrah leta 1963 v Neaplju za skok čez 475 cm, jugoslovanski in sredozemski rekord, za vrat obesili zlato odličje. Istega leta je ob žlahtnem neapeljskem 29. septembru paličarska legenda bila najboljša tudi na balkanskem prvenstvu.

Salama v dimu

Roman Lešek je bil državni rekorder dvanajst let, od avgusta 1964, ko je v Ljubljani na stadionu za Bežigradom preskočil letvico na višini 491 cm, do prebitja letvičnega zidu Mirana Bizjaka na petih metrih leta 1976. Kladivarjev as Lešek je na danes ljubljanski (Plečnikovi) športni podrtiji in sramoti naskakoval tudi pet metrov, a pri njegovih poskusih se je ljubljansko nebo že večerno stemnilo, umetne osvetljave pa takrat za Bežigradom seveda še ni bilo. Za osvetlitev zaletne steze in skakališča so morali tako pripeljali kar avtomobile, da so bili s svojimi lučmi priča zgodovinskemu naskakovanju petmetrske znamke. »Največji hec je bil, da je bil takrat prisoten tudi Đani Kovač, tekač na 400 m ovire. Ko sem skočil rekord 491 cm, pa se je vrgel na blazine in skoraj vse porušil. Takrat je bilo še pravilo, da so sodniki po uspešnem skoku morali ponovno izmeriti višino, na kateri je letvica. Če bi zaradi Kovača takrat padla dol, pa ne vem, kaj bi sodniki storili. Ker se je proti koncu mojih skokov temnilo, skoraj že nisem videl korita za vbod palice. To pa je bistvo vsega. Pripeljali so fičke, in ti so kar dobro posvetili, a ni šlo več,« smo obdelali ljubljansko anekdoto. Anekdotično pa se za moderno dobo tudi že sliši, da so v Leškovih časih skakali s kovinsko palico, danes je seveda upogljiva in je višine neprimerno lažje osvajati. »Skoraj vse se je obrnilo. Tehnika je popolnoma drugačna, telesna priprava je sicer enaka, zdaj sicer potrebuješ malce več akrobatike in sposobnosti, ki jih prej morebiti nisi. Čeprav, jaz sem imel akrobatske vrline, ker sem pač bil tudi telovadec. Prijem na palici je bil takrat najvišji pri 3,90 ali štirih metrih, danes jo držijo na petih. To pa zaradi tega, ker ko se palica upogne, se težišče spusti, in skakalca lažje prenese. Če bi jo v svojih časih prijel na 4,5 metra, me sploh ne bi dvignilo. Danes prav tako ni več kot včasih možno, da si na palici obvisel kot salama v dimu, popolnoma iztegnjen. Zdaj gredo gor takoj v gnezdo, je popolnoma drugačna tehnika. Včasih si lahko zamenjal tri palice, čeprav jih niti nismo imeli, v današnjih časih pa jih lahko pet, deset. Nekoč so bile enake, zdaj so različne po kilogramih, hitrosti in značilnostih. Robert Renner ima palic, kolikor hoče. Pravi užitek; imaš, denimo, nasprotni veter in vzameš eno palico, pri vetru v hrbet uporabiš tršo, da te ta bolj odnese,« je opisala legenda.

No, omenili smo Roberta Rennerja, kakšno pa je Leškovo mnenje o someščanskem mladcu, osvajalcu bronastega odličja na zadnjem evropskem prvenstvu v Amsterdamu? »Odkar je uredil določene težave, menim, da bo pravi. Mora pač še v popolnosti dozoreti, da bo izvrsten skakalec. Manjka mu ravno tisto, kar je čutil, ko je skočil državni rekord 570 cm, to, da je občutil palico in vsak trenutek v skoku. Na evropskem prvenstvu mu je to že uspelo začutiti. Za trenerja ima sicer očeta, a škoda, da nima rednega strokovnjaka, ki bi bil vsak dan skupaj z njim. Absolutno se ne strinjam s tem, da je zamenjal trenerja in za novega vzel Dragana Despotovića. Prejšnji Milan Kranjc ga je že poznal do obisti, bolje bi bilo, če bi nadaljeval z njim. Žal se je odločil drugače,« je svoje trdno stališče omenil Lešek. O dopingu v atletiki pa ima naša paličarska legenda podobno mnenje kot mi. »Ne strinjam, in to prav nič, se s tem, da je doping prepovedan. Menim, da bi moral biti dovoljen, in sicer pod zdravstvenim nadzorom, kajti atleti jemljejo prepovedana poživila in jih tudi še bodo naprej. A bili bi vsaj pod zdravstvenim nadzorom, zdravnik bi rekel: 'Ne smeš več, konec!' Druga stvar pa je, kdaj bi se jim dovolilo, da bi lahko uporabili prepovedane snovi. V mojih aktivnih časih denimo niti nisem vadil z utežmi, temveč le z medicinkami. Drugačne vrste dopinga pa je denar. Tudi tega bodo ukinili, o tem sem skoraj prepričan. To je etično vprašanje,« je vse zaokrožil 79-letni Roman Lešek, ki je za piko na i še poudaril, da trenutno ponovno imamo zelo nadarjen rod slovenskih atletov in atletinj. »Morajo pa imeti pogoje, jih sicer že imajo, znajo pa si tudi pridobiti pokrovitelje. Danes namreč brez denarja ni ničesar.«