Legendarni Brazilec Pele je Vita iz Surdulice klical gazda

LJUBLJANA – Že dolga leta ima nekdanji nogometaš v središču Ljubljane svoj delovni in družabni ritual. V dopoldanskih urah ga vselej dobro razpoloženega srečate v njegovem gostinskem lokalu med živahnimi pogovori s prijatelji, kolegi, znanci, stalnimi obiskovalci. Vitomir Dimitrijević o svoji bleščeči nogometni karieri v dresu newyorškega Cosmosa, kjer je igral z legendarnim Brazilcem Pelejem in nemškim Kaiserjem, Franzem Beckenbauerjem, nerad govori v medijih. Vseeno smo ga prepričali, naj obudi vsaj del spominov na njegovo, milo rečeno, nenavadno športno pot. To je življenjska zgodba o skromnem Vitu iz Surdulice na jugu Srbije, ki je postal svetovna figura v družbi nogometnih genijev.

»Kariero sem začel v domačem Radniku v Surdulici, pri 19 pa sva z bratom Petrom krenila proti Sloveniji in se vmes ustavila v Nišu. Tam sva povprašala, ali so zainteresirani zame. Dejali so nama, da so hoteli ravno naslednji teden priti pome. Tako sem začel profesionalno kariero, sedem let sem igral v Nišu, potem pa je sledil prestop v Olimpijo. V Radničkem sem igral na položaju, kjer je prej igral Dragan Holcer, a je odšel v splitski Hajduk. Podobno se je zgodilo pri prestopu v Ljubljano. Ker je Brane Oblak odšel prav tako k Hajduku, sem bil jaz njegova zamenjava v zvezni vrsti. To je bilo očitno dirigirano od zgoraj. V vsakem primeru potrebuješ v življenju srečo. Nogometašev, kot sem bil sam, je bilo v Jugoslaviji ogromno, toda mene je spremljala tudi sreča. Bil pa sem priden, delaven, po skupnih treningih sem delal tudi individualno, za boljšo fizično pripravljenost ali samo podaje ali kaj tretjega. Vse to se mi je pozneje obrestovalo,« pravi Dimitrijević.

Olimpija se ga
je odpovedala

O tem priča naslednji korak v njegovi karieri, po katerem z Vitom Dimitrijevićem nikoli več ni bilo tako kot prej. Spet je šlo za splet srečnih okoliščin ob sicer neljubih dogodkih v sezoni 1976/1977. »Takrat sem prišel v konflikt s trenerjem Dragoljubom Miloševićem, saj ni imel poštenega odnosa do mene. Predsedniku Egonu Conradiju sem postavil ultimat, ali jaz ali trener, pa sem moral oditi jaz. Že ko sem zapuščal klubske prostore, sem srečal prijatelja iz Niša. Z njim je bil rojak, ki je deloval kot nogometni menedžer v ZDA. Omenil mi je, da v Cosmosu potrebujejo ravno moj tip igralca, da bi igral skupaj s Pelejem. Bil sem začuden. To je tako, kot da bi danes prišel menedžer v Olimpijo in odpeljal igralca v Barcelono, da igra z Messijem. Mislil sem, da je to samo šala. Zdaj pa to. Kdo pa sem jaz, da bi igral s Pelejem?« se je takrat spraševal v svetu anonimni Vito iz Surdulice.

Toda že par dni pozneje je dobil potrditev zanimanja zanj in povabilo na preizkus v münchenskem Bayernu. »Ker me niso poznali, so zahtevali preizkus na treningih Bayerna, saj je tam imel za njih vse pod nadzorom Beckenbauer. Najprej sem temu silovito nasprotoval, saj nisem verjel vase in sem mislil, da ne bom še skozi. Bilo me je strah. To je bilo zame nekaj takšnega, kot da bi danes šel na Mars. Dejal sem, naj me pridejo gledat v Jugoslavijo. Toda po prepričevanju menedžerja in mojega najboljšega prijatelja iz Surdulice sem se za nekaj dni le odpravil v Nemčijo. Izteklo se je sanjsko, še Bayern se je začel zanimati zame,« Vito razkriva prelomnico v svojem življenju.

Vito postane svetovna faca

»Že po enem mesecu sem v New Yorku naredil bum. Ker sem bil v družbi Peleja in Beckenbauerja, sem dobil takšno dodatno moč, energijo, motivacijo, samozavest, da sem postal vesoljski Vito. To ni bil več Vito iz Surdulice, Niša ali Ljubljane, to je bila nova oseba. Zelo rad me je imel lastnik kluba Steve Ross, ki je med drugim rade volje odstopil svoj avtomobil za mojo ženo, ko je prihajala iz Jugoslavije. Danes že pokojnega košarkarja Krešimirja Čosića so z letališča in nazaj prevažali z njegovim helikopterjem, da ne bi zamudil tekme ali leta. Imel sem vse, kar si lahko zamislite, ampak tega nisem izkoriščal. Bil sem presrečen in zadovoljen s tem, s kom in kje igram. Pele in Beckenbauer sta bila glavna zvezdnika, okoli njiju se je vse vrtelo. Toda na novinarskih konferencah sem moral obvezno sedeti poleg njiju, čeprav sploh nisem govoril angleško. To je zahteval Ross, ki je bil s strastjo v nogometu, Peleja je imel raje kot sebe, jaz sem mu bil simpatičen, Beckenbauer pa je tako in tako zgodba zase. Prav neverjetno je bilo, kako je dotlej popolnoma anonimni Vito na vseh posnetkih in fotografijah skupaj s Pelejem in Beckenbauerjem. Takšna promocija Cosmosa je šla po vsem svetu,« pot do svetovne slave razkriva naš sogovornik v svojem gostinskem lokalu 3 (po številki na dresu, ki ga je nosil v Cosmosu) v pasaži ljubljanskega nebotičnika.

Messi je boljši od Peleja

Na stenah so številne fotografije z njim in Pelejem v glavni vlogi. Legendarni Brazilec je okrepil Cosmos po igralnem premoru, saj je leta 1974 končal kariero v svojem Santosu. Milijoni dolarjev, ki jih je bogataš Ross nameraval porabiti za to, da bi nogomet dobil domovinsko pravico tudi v ZDA, so premamili takrat 35-letnega Peleja, ki je za Cosmos odigral tri sezone, v zadnji je skupaj z Dimitrijevićem tudi osvojil naslov prvaka v North American Soccer League (danes Major League Soccer). O najboljšem nogometašu vseh časov Dimitrijević pravi: »Pele ni bil samo fantastičen nogometaš, temveč tudi izjemna osebnost. V igralnem smislu ga je Lionel Messi zagotovo presegel. Messi zame ni vesoljec, ampak računalniški fant. To, kar boste programirali, da bi on naredil na igrišču, Messi to potem še preseže. To je nekaj neverjetnega. Verjetno v svojem življenju ne bom videl boljšega igralca, kot je Messi. Res pa njega ne poznam osebno, tako da ne morem soditi o njegovem značaju tako kot pri Peleju. Ko je prihajal na treninge v družbi varnostnikov, je bil vselej dobre volje. Jaz sem ga klical gazda (gospodar), te besede se je naučil in je potem on mene klical gazda. Z vsakim soigralcem se je rokoval, povprašal po počutju, morebitnih težavah, ki jih je potem takoj tudi razrešil pri odgovornih ljudeh v klubu. Bil je mega zvezdnik, ostal pa je povsem preprost. Na priprave smo hodili na Havaje, Bahame, Bermude, kjer pa vadba ni bila niti približno tako naporna kot prej v Olimpiji. Zato sem bil spočit, svež, delal sem individualno, ob sebi pa sem imel velikana svetovnega nogometa. Kaj hočeš boljšega? V nogometnem smislu sem bil velik kot jumbo jet,« se pošali Dimitrijević, ki je užival v oboževanju navijačev in mondenem življenju, čeprav se angleškega jezika sploh ni naučil: »Sčasoma sem besede že razumel, ampak nisem se naučil govoriti. No, prodali me že ne bi, na igrišču pa je bilo tako vse jasno. Nogometni jezik je povsod isti.«

Vito je med drugim s Cosmosom po vsem svetu odigral številne revijalne tekme, kjer so bili stadioni zaradi Peleja redno razprodani in je vladala prava evforija. Po glamurozni športni avanturi v ZDA se je vrnil v Ljubljano ter odprl gostinski lokal na tržnici. »Z nogometom sem razčistil. Naredil sem, kar sem naredil. Imel sem ponudbe za trenerja, menedžerja, klubskega funkcionarja. Vse sem zavrnil, ker me ni zanimalo. Hotel sem ostati to, kar sem. S svojim življenjem sem zadovoljen, ga ni denarja, da bi ga spremenil. Grem svojo pot, ne levo ne desno,« je izčrpen klepet sklenil postavni in vitalni 66-letnik, ki ob komplimentu o svojem videzu samo trikrat potrka in doda: »Dve stvari sta najpomembnejši: zdravje in osebni mir.«