Legenda, ki je kot prva načela kitajsko vladavino

Namizni tenis − le koliko zgodb se skriva v tej športni panogi, že vse od legendarnih štorij nekdanjih junakov, ki so krojili zgodovino športa in tudi svetovne politike. Drži, nostalgični smo, a tistih časov ni več. V življenjske letopise igre z loparjem in žogico pa se je zapisal tudi Edvard Vecko. Na svetovnem prvenstvu leta 1969 v Münchnu je z jugoslovansko reprezentanco osvojil moštveno bronasto odličje, na evropskih prvenstvih je zbral pet odličij. Zlat v Berlinu 1962. (ekipno) in leta 1968 v Lyonu (v parih), berlinsko srebro v parih in odličje enakega sijaja leta 1964 v Malmöju v moštvenem delu, z bronom v parih pa se je okitil v Londonu leta 1966.

Če gre za legendo jugoslovanskega in slovenskega namiznega tenisa, potem zanimive zgodbice in anekdote kar same letijo iz asovega rokava. No, lepo po vrsti, s pingpongom se je sklenil športno spoprijeti in spoprijateljiti leta 1956 v rojstnem Hrastniku. Ta pa je vedno bil močno namiznoteniško središče. »Igrati sem začel v hrastniški tovarni kemičnih izdelkov, čeprav sem delal v steklarni. Imeli smo le eno mizo, bilo nas je veliko, trideset, iz te množičnosti je prišla tudi kakovost. Tudi zame so ugotovili, da sem talent. Pozneje sem se, da bi napredoval, preselil v Ljubljano,« je Edo Vecko obudil spomine. V današnjem slovenskem namiznem tenisu je resnična kakovost le Bojan Tokić. »Vse preveč se dela za rezultat, premalo pa na igralnih temeljih. Če nimaš osnovne tehnike, je hudič,« je Vecko strokovno nadaljeval. Njegova karierna pot je ob vrhunski kakovosti nadvse pisana.

»Na mladinskem evropskem prvenstvu leta 1962 na Bledu sem osvojil odličje v vseh kategorijah. Ekipno sem bil zlat, v dvojicah z Ištvanom Korpo prav tako, posamično in v mešanih parih sem prišel v polfinale. Istega leta sva s Korpo, še kot mladinca, igrala za Jugoslavijo na članskem EP, in bila druga v parih. O tem, kako sem sploh s sedemnajstimi leti prišel v reprezentanco, obstaja tudi anekdota. V hrastniški steklarni sem bil steklar, delal sem v treh izmenah. Za študij ni bilo denarja, doma nas je bilo pet otrok, zato sem moral čim prej iti služit denar. Predstojnike v steklarni sem prosil za dopust, da bi odšel na kvalifikacijski turnir v Zagreb. Ravno takrat sem namreč ponoči imel službo, od devetih do petih zjutraj,« pripoveduje. Takrat je bilo v namiznem tenisu tako, da sta bila prva dva igralca avtomatično postavljena v jugoslovansko reprezentanco, druga dva sta se morala za uvrstitev v ekipo prebiti iz kvalifikacij.

»Zjutraj sem nenaspan odšel na vlak proti Zagrebu, kjer sem nameraval izstopiti, a zgodilo se je, da me je sprevodnik zbudil šele v Vinkovcih. Vso noč sem pač delal in na vlaku zaspal. Vrnil sem se v Zagreb, prišel v dvorano Poštarja in potem smo igrali vsak z vsakim. Prvega dne sem bil tako nenaspan in utrujen, da sem dobil le eno partijo. A nato sem se naspal in drugega dne premagal tako rekoč vse favorite ter se s Korpo uvrstil na evropsko prvenstvo. V Berlinu smo od vzhodnoevropskih držav sodelovali le mi iz Jugoslavije, druge so prvenstvo odpovedale, ker je bilo v Zahodnem Berlinu. Spomnim se tudi berlinskega zidu, letala varšavskega pakta pa so vsake pol ure preletavala dvorano, da so nagajala prirediteljem. V ekipnem finalu smo premagali Švedsko in postali evropski prvaki. S Korpo sva bila finalista v dvojicah, bil je celo jugoslovanski sklepni obračun. Z 1:2 v nizih sva izgubila z Vojislavom Markovićem in Janezom Teranom, bila sva še malce golobrada, neizkušena,« se je zasmejal hrastniški mojster celuloidne žogice.

Edvard Vecko je imel mojstrsko roko, ki mu je na EP v Lyonu leta 1968 prinesla zlato v dvojicah s takrat 18-letnim Antunom Stipančićem. »S Korpo sva bila prvi par v Jugoslaviji, a sva se izrabila pa tudi tekmeci so se navadili na najino igro. Nekaj sva pač morala storiti. Za partnerja so mi dali Antuna Stipančića iz Duge Rese, Korpa je igral z Dragutinom Šurbkom. V Lyonu sva s Stipančićem prvič skupaj igrala v parih. To je bila kombinacija njega levičarja in mene, ki sem bil desničar; imel sem zelo dober forhend, on pa bekhend. Nisva bila nosilca, najprej sva nabila Madžara, potem Rusa, prišla sva v polfinale in nato v finale. Tam sva imela za tekmeca svetovna prvaka Šveda Hansa Alserja in Kjella Johanssona,« so iz Vecka vreli spomini.

»V finalu se je zgodil pripetljaj, ena od žogic se je odbila na mrežico, stojalo in mizo, sodniki niso vedeli, kaj bi dosodili. Začela sta se prerivanje in prepir, trenerju in Stipančiću sem rekel, da menim, da je bila točka za nas, a da se zdaj ne bomo prepirali. Točko sem podaril tekmecem, to je bil v tistem času izjemen ferplej, Šveda sta nato dobila niz. Po tem dogodku je bila vsa dvorana povsem na naši strani, vsi so začeli navijati za naju. Povedla sva z 2:1 v nizih. Johansson pa je bil pošten človek, ni želel več igrati naprej, ker se mu je zdelo, da sta naju prevarala. Nadaljevali smo dvoboj, Johansson je bil zaradi vsega tako šokiran, da se v igri ni več znašel. Premagala sva svetovna prvaka, novinarji pa so zapisali, da sva osvojila dva naslova: evropskega in svetovnega.«

Ni hotel vohuniti

Slovenski namiznoteniški mojster je bil od leta 1970 trener v Avstriji, reprezentančni, doma je igral za Olimpijo, od 1976. je vadil tudi v Nemčiji, in žogico za mizo udarjal v nemškem Calwu. »Nemško ligo sem igral še s svojimi 47 leti, bil sem eden najstarejših v bundesligi,« pravi. »Ko sem se v začetku osemdesetih vrnil v Jugoslavijo, je bilo težko dobiti delo, zato sem odprl tiskarno. Od nečesa sem moral živeti, čeprav je bilo moje življenje namizni tenis. Bilo je namreč tako, da če si bil takrat na Zahodu, so te obravnavali kot kakšnega izdajalca, pozabili so me za deset let. Kot vodja sem denimo jugoslovansko reprezentanco peljal na svetovne študentske igre v Izrael. Prosili so me, da bi vohunil za našimi, a sem odvrnil, da sem športnik, ne politik. Od takrat so me dali v pozabo. V zadnjem času me občasno za strokovno pomoč prosi avstrijski klub, državni prvak Wels. Ko imam čas, odidem v Avstrijo in moštvo vodim, ko igra kakšno pomembno tekmo. Brez pingponga pač ne morem,« pravi danes 70-letnik.

Njegov idol je bil Zhuang Zedong, trikratni zaporedni posamični svetovni prvak, tudi na svetovnem prvenstvu leta 1965 v Ljubljani, osemkrat pa skupaj z moštvom in v dvojicah. »Leta 1963 je bilo svetovno prvenstvo v Pragi. Kitajci so bili na vrhuncu moči, nihče od evropskih igralcev ni imel možnosti, da bi v partiji s Kitajcem osvojil vsaj en niz. Niz je trajal do takrat, ko je prvi od igralcev prišel do 21 točk; res si moral dobro igrati, da si prišel do tja. V tretjem krogu praškega SP sem Zhuang Zedongu vzel prvi niz, in to je bila prava senzacija. Bil sem prvi evropski igralec, ki je proti Kitajcem dobil niz. Vodil sem še v dveh nizih, a na koncu izgubil dvoboj. Kitajci so namreč narekovali strašen ritem, nisem ga mogel vzdržati,« je orisal zgodovinski trenutek.

»Ko sem bil leta pozneje z mojim igralcem, avstrijskim reprezentantom iz Beljaka, na Kitajskem, sem tudi srečal Zhuang Zedonga. Bilo je povsem naključno. V parku sem sedel z mojim igralcem in zaradi namiznoteniške debate, padla je beseda metulj, butterfly, se nama je pridružil moški, za katerega se je izkazalo, da je bil prevajalec na svetovnem prvenstvu v Nagoji leta 1971, ko se je začela pingpong diplomacija med Kitajsko in ZDA. Omogočil mi je srečanje z Zhuang Zedongom, njegov gost sem bil tri dni. Obujala sva spomine, spomnil pa se je na SP v Ljubljani leta 1965. Dejal je, da je bilo to eno najlepših prvenstev, kar jih je odigral,« se je spominsko ozrl še po izjemnem pekinškem doživljaju. No, ko smo že pri Kitajski, Veckova priljubljena hrana je riž. Pa smo napol v šali vprašali, ali je to posledica kitajskega namiznoteniškega vpliva? »Da, bolj sem jedel riževe stvari. Po mamini italijanski strani, oče je bil Hrvat, so mi teknile testenine.«

Ko je potoval po svetu, je veliko kupoval tudi gramofonske plošče. Doma je imel tiste od skupin ABBA, The Beatles, Rolling Stones, Bee Gees. »Ko smo se nekoč vračali s Švedskega, smo šli prek Nemške demokratične republike. Na meji so nas vprašali, ali imamo kakšno stvar z Zahoda. Prišli so z brzostrelkami in nas prestrašili. Odvrnili smo, da imamo plošče, zato so nam jih pobrali,« se neljubega dogodka spominja namiznoteniška legenda Edvard Vecko.