LJUBLJANA – Kdo je slovenski ženski Nikola Karabatić? Odgovor je preprost, to je Simona Šturm, danes Čižman. Nekoč ni kraljičeval klubski rokometni Krim, bila je Olimpija, ki je izvrgla vrsto odličnih igralk. Tudi Simona je začela v zeleni barvi. Olimpiji sta sledila hrvaška Podravka in Krim; kako bi recimo primerjala klube oziroma svojo športno pot v določenih obdobjih? »Vsekakor se ta v vsakem obdobju nadgrajuje. Korenine, osnove in kariero sem udarila v Olimpiji. Hala Tivoli je bila moj drugi dom, tam sem se naučila vsega, toliko sem nadgradila rokometno znanje, da so me opazili tudi drugi klubi,» je za uvod povedala Simona Čižman. Najprej jo je opazila Podravka iz Koprivnice, kjer je Simona igrala v sezonah 1993/94 in 1994/95. »Takrat je bila Podravka evropski velikan in to je bila na športni poti preprosto stopnička višje. Tam se je delalo drugače, bilo je več denarja, klub je bil na profesionalni ravni. Igralke smo bile postrežene z vsem, le trenirati smo morale. Potem ko je moja pogodba potekla, želela pa sem si tudi domov, se je v pravem trenutku prikazal Krim. Ta je že nadvladoval prizorišče v slovenskem rokometu, imel je vizijo priti na evropski vrh, in vse je bilo idealno za vrnitev v Ljubljano. Za prihod v enako organiziran profesionalni klub, kot sem ga bila že vajena. Razlika pa je bila seveda v tem, da sem bila spet doma,« pravi nekdanja vrhunska leva zunanja igralka. V Podravkini ekipi sicer ni veliko igrala. »Podravka je nabrala kar pisano paleto igralk, veliko nas je bilo tujk. A tako kot povsod, če imaš veliko tujk... Kakor koli si dober, si dober, so pa tudi boljše od tebe. Igrajo pač tiste, ki so boljše. Preprosto, moje igralne minute v Podravki so bile res manjše, saj je bilo na mojem igralnem mestu veliko vrhunskih igralk. Lahko le rečem, da mi je bilo čast igrati z njimi, minutaža pa je bila seveda zaradi tega krajša. Dve leti v Koprivnici je bilo dovolj. Ne le zaradi igralskega razloga, tudi zaradi domotožja. Ni preprosto, le tisti, ki gredo igrat v tujino, vedo, kako je, ko si zunaj, ko nisi doma.«
Punce so eksplodirale
Simona Šturm je s Krimom leta 1999 igrala v prvem klubskem finalu lige prvakinj in v dveh tekmah skupno izgubila z madžarskim Dunaferrjem. Trener je bil Vinko Kandija. »Vsako leto smo se nadgrajevali, Krim je rinil višje. To je bil le prvi finale v ligi prvakinj, bilo je evforično, noro stanje. Prvo tekmo smo igrale na Madžarskem, izgubile z dvema goloma razlike, kar se nam ni zdel noben bavbav, saj smo povratno tekmo igrale doma. Vendar so se zadeve izšle drugače, bilo je neodločeno in to je bilo za nas veliko, veliko, veliko razočaranje, tudi nekaj solza se je potočilo. A poraz je sestavni del športa, športnik se mora pobrati in iti naprej.« Simona je kariero končala 2000. pri 29 letih, naslednje leto pa je Krim postal evropski prvak. Kako je videla Krimovo osvajanje lige prvakinj v letih 2001 in 2003? »Vinko Kandija je v treh letih postavil ekipo. Nato je prišel Tone Tiselj, le še malce je zdirigiral ekipo, jo postavil na pravo mesto, tako da je bila zrela za prvo mesto. Vprašanje, ki so mi ga mnogi postavljali, in še vedno ga poslušam, pa je: ’Ali ti je bilo kaj žal, ko si končala športno pot in nisi postala evropska prvakinja?’ Takole bom rekla, v tistem obdobju sem začutila, da je to to, vesela pa sem bila, da je Krim s tem delom naposled najboljši. To ni bilo čez noč, le ta šampionska sezona, to je bilo tudi minulo delo. Punce so v tisti sezoni preprosto eksplodirale in potem še enkrat prišle na vrh,« je Simona Čižman navrgla razloge.
V reprezentančnem dresu se je s Slovenijo uvrstila na svetovno prvenstvo leta 1997 v Nemčiji. Slovenija je bila na koncu 18. od 24 ekip. No, dodajmo da je Simona Šturm v državnem dresu skupaj odigrala 79 tekem in dosegla 593 zadetkov. »Z nastopom na svetovnem prvenstvu se je pisala zgodovina. To je bila prva uvrstitev ženske reprezentance kolektivnega športa na SP. To smo evforično proslavile, bil je namreč velikanski uspeh. Na takšnem prvenstvu se srečaš z velikani rokometa, preprosto šle smo po izkušnje, v teh pa smo tudi dobesedno pregorele. Na eni od uvodnih tekem sem si, kot kapetanka in nosilka igre, tudi hudo poškodovala koleno in s tem je bilo prvenstvo zame končano.« No, podobno uspešnih časov slovenske reprezentance danes ni več, izbrana vrsta se ne uvršča več na velika tekmovanja. Krim ni več evropski velikan, cvet slovenskih rokometašic pa igra v tujih klubih.
Nekaj pa Simona še doda o koncu svoje športne poti »Veliko mi jih reče: ’Prezgodaj si končala športno pot’. Poslušajte, stara sem bila 29 let, za seboj sem imela dvajset let treningov, pa pustimo začetna mladostna leta. V pogonu sem bila od 16. leta; to je bilo dobrih trinajst let pravega pogona, treningi dvakrat na dan. Punce tudi drugače gledamo na to, no, vsaj sama. Fantje lahko igrajo, dokler pač lahko. Punce pa začnemo v določenem obdobju razmišljati, da je zdaj čas tudi za nove korake v življenju. Takrat je bil čas za to, namreč novim dogodivščinam naproti, s tem predvsem ciljam na ustvarjanje družine.«
Rokomet ni agresiven
Simona Šturm seveda opazi razliko med rokometom v njenih časih in današnjim. »Razlika je bistvena. Agresivnost je še vedno ostala, čeprav vsem še enkrat sporočam, da se mi rokomet ne zdi tako agresiven šport, kot mi pravijo drugi. Namreč, kako se tolčete. Poglejte si nogomet, pri katerem gre na skoraj vsaki tekmi kdo z igrišča z zlomljeno nogo ali s hudimi poškodbami. Preprosto, ko si telesno pripravljen in v formi, si na takšne udarce, prijeme in padce navajen. Zato rokometu kvečjemu pravim privlačen šport, ki zahteva celega in popolnega športnika. Rokomet se je zdaj spremenil, tako ali tako so uvedli igralno pravilo hitrega izvajanja s sredine. Postal je hitrejši, resnično zahteva celostno pripravljenega igralca, da zdrži ta ritem.«
Seveda ne gre mimo mnenja o zdajšnjem Krimu. O prehodu iz zadolženega kluba s tujsko legijo v trenutnega, ki spet izhaja iz domačih temeljev. »Nimam vpogleda, sem le gledalka, ki hodi na tekme. Kot zunanja opazovalka lahko le povem, lepo, da je klub poskušal, vendar je žalostno gledati to, kako mu ni uspelo. Krim je začel izgubljati dušo, ki jo je imel, ko sem še igrala pri njem. S soigralkami smo bile eno, tega pa v minulih letih ni bilo več čutiti. V mojih časih je bil Hypo z Dunaja zelo dober klub, evropski prvak, nepremagljiv. A smo punce vedno govorile, saj imajo le dve Avstrijki, drugo pa je tujska legija. Malce smo jih celo zaničevale v pomenu, saj so tako ali tako le tujke, tukaj je v igri le denar,« se spominja Simona.
»Pri Krimu smo tujke v zadnjih letih na igrišču komaj še zmogli prešteti, toliko jih je bilo. To vse vpliva na slovenske igralke in to mi ni všeč. Mladim je treba dati priložnost, res je v teh časih to težko, saj je šport precej komercialno naravnan. Več denarja, več igralcev, boljši rezultati. Vendar se je Krim izgubil. Menila sem, da bo že lani v ekipi več slovenskih igralk, tako je bilo najprej obljubljeno. Pa je bilo spet veliko tujih punc, ki so bile zelo povprečne igralke. Dajmo letos slovenskim puncam priložnost, verjamem, da se bodo izkazale. Tudi s stališča gledalcev pravim, dajmo jim čas, morajo začeti igrati. Bo prišla tudi kakšna slaba tekma, a ne smemo jih kritizirati. Punce potrebujejo izkušnje, zagon, to sem sama imela pri 18 letih, ko sem igrala v jugoslovanski ligi. Zato je bilo vse tako lahko.«
Simona Šturm zdaj z možem, nekdanjim alpskim smučarjem Tomažem Čižmanom, vodi trgovino Kenguru z obutvijo za šport in prosti čas v trgovskem središču, imenovanem po latinskem imenu za trgovca. »Malce večji ali manjši problem športnikov po končani karieri je, kaj pa zdaj. Ponudila se nama je pač priložnost, še ko sem zadnjo sezono igrala rokomet, da odpreva to trgovinico. Zadeva se nama je zelo poklopila, trgovino imava že šestnajst let. To je bil lep, zlit prehod iz športne kariere v dejstvo, da nekaj počnem, da imam službo. Zelo mi je všeč, da delam tisto, kar imam rada,« je sklenila rokometna kraljica strelk Simona Čižman.
Športna družina Otroka Simone Čižman, 13-letni Gal in 11-letna Neja, se seveda ukvarjata s športom. Gal denimo že četrto leto vadi rokomet. »Je že dobro vpet v klubsko sceno v Mark Olimpiji, tam zelo dobro delajo s podmladkom. Neja pa dve leti trenira odbojko v klubu Vital, je zelo uspešna, v tem športu se je našla. Všeč mi je, da se ukvarjata s športom, tako ali tako smo športna družina, tudi prosti čas preživljamo dokaj dejavno. Vsi pa me sprašujejo: ’Ali bodo tudi otroci športniki?’ Naj imata svojo pot, upam, da bo uspešna, je pa profesionalni šport naporen,« pravi Simona. Otroka tudi odlično smučata. »Dejstvo je, da imata očeta, ki je dober smučar. Gal je izrazil željo, da bi smučal v klubu. Smučanje je zelo lep zimski šport, vendar je po drugi strani lahko tudi nevaren,« je dodala nekdanja vrhunska rokometašica. |