VRSAR – »V penziji sem. Malce je dolgčas, a to je ugoden dolgčas,« nas v svojem slogu pozdravi 65-letna legenda svetovne, evropske in jugoslovanske košarke Vinko Jelovac. Ravno je popil kavo in prelistal časopise, našli smo ga v lokalu na avtobusni postaji v Vrsarju. Družba, zbrana za sosednjimi mizami, malce utihne in prisluhne, kaj pravi Vinko v pogovoru za Slovenske novice. »Poleti sedimo zunaj, zdaj pa se je preveč ohladilo,« Vinko hiti pojasnjevati, zakaj v zaprtem prostoru, čeprav zunaj že sije sonce.
Premagal tudi prvake
Vinko je pustil močan pečat; 35 let delovnega staža ima v košarki, 10 let je bil standardni reprezentant velike Jugoslavije, osemkrat je igral za reprezentanco Evrope, 13. januarja 2000 pa je košarko zapustil po porazu Cibone (trener je bil prav Jelovac) proti turškemu Ülkerju. »Za vedno. Sem človek, ki ne pušča odprtih poglavij. Kar delam, počnem dobro. Ko grem, se ne vračam,« začne pojasnjevati svojo življenjsko filozofijo, morda ji nekateri rečejo tudi trma. »Dobro sem delal v Ciboni, iz nič smo prišli na evropski vrh. S pol ekipe sem premagal tudi Žalgiris, ki je bil v tisti sezoni (1998/99) evropski prvak! V moštvu sem imel štiri NBA-igralce,« se le pusti prepričati, da pojasni, zakaj je tako naglo, brez pozdrava zapustil svet košarke. Pravi, da je imel smolo, ker se po reprezentančni akciji ekipa ni več sestavila, zato so prišli tudi porazi. »Od takrat me ni bilo več v dvorani, tudi na koš nisem vrgel. Dva meseca sem potreboval, da sem prišel k sebi,« se spomni slovesa od košarke in trenerstva.
Žganje in gradbeništvo Za hobi Vinko Jelovac kuha istrsko žganje, sredi Vrsarja pa raste velik kompleks s 17 stanovanji in dvema poslovnima prostoroma. »Počasi bom končal tudi to,« pripomne in da vedeti, da je človek, ki za sabo ne pušča nedokončanih zgodb. »Vsakomur lahko pogledam v oči!« |
Hči modna kreatorka
S trenerstvom se je začel ukvarjati na Slovanu, prvi je bil v slovenski ligi, zatem je vrnil Olimpijo v prvo jugoslovansko ligo. »Danes nimam pojma, kdo kje igra. Trenerjev ne poznam. Sem pa slišal, da Olimpijo vodi Aleš Pipan. Takrat sem še igral, ko se je poškodoval. Bil je dober in nadarjen igralec. Fejst fant je bil, verjetno je tudi dober trener,« Jelovac poveže preteklost in sedanjost. V Ljubljani je redko, večkrat pridejo prijatelji na obisk, predvsem nekdanji soigralci Peter Marter, Ivo Daneu in Borut Bassin. »Obiskov sem vesel, le takrat govorimo o košarki oziroma kako je bilo, ko smo še mi igrali.« Vinko se je košarki zapisal v srednji elektrotehnični šoli v Pulju, potem ga je pot iz Slavonskega Broda (tu je igral v 1. ligi) vodila v Ljubljano. Takrat so ga snubili še Rabotnički, Crvena zvezda, Lokomotiva in Split, a se je zavoljo bližine doma odločil za Ljubljano. V družini ni bil edinec, imel je še sestro, oče je pokojen, mati še živi. Vinko si je tudi sam ustvaril družino, 31. decembra bo proslavil 40 let zakona. Žena, stomatologinja, še danes dela v Ljubljani. Starši so ponosni na hčer Danijelo, ki je uspešna modna kreatorka, omožila se je v Los Angelesu, kjer biva in dela. Tudi Vinko in žena preživita po tri mesece v Kaliforniji, po navadi je to med januarjem in marcem. Tam je bil Vinko že v trenerskih letih, tja ga je za leto dni poslala Olimpija, da bi se učil pri Lakers. »To so bili časi, ko sta v Lakers navduševala Pat Riley in Magic Johnson.«
Vabili so
ga v Poreč
V Vrsarju košarka ni popularna, v nekaj kilometrov proč oddaljenem Poreču pač. Pred desetimi leti so tamkajšnji košarkarski zanesenjaki nagovarjali Jelovca, da bi jim pomagal, a ga niso prepričali. »Zahvalil sem se jim. Priznam, da nisem bil pripravljen delati z mladimi, saj z njimi nisem delal nikoli, čeprav sem končal fakulteto za šport v Ljubljani.« Za nekdanjo reprezentanco je zbral 243 nastopov, trajalo je deset let, v tem času je osvojil osem kolajn. Leta 1970 je postal svetovni prvak, trikrat je bil evropski prvak (1973, 1975 in 1977), dvakrat pa podprvak (1969, 1971). Beri je dodal še naslov svetovnega podprvaka (1974) ter srebrno olimpijsko medaljo iz Montreala (1976). »Ponosen sem, ker sem bil poleg in ob taki konkurenci pet let član prve peterke.« Imel je tudi srečo, da nikoli ni bil poškodovan, ni bilo tekme, ki bi jo izpustil. Danes ponosno pove, da je Istran, premore slovensko in hrvaško državljanstvo. »Morda bodo Hrvati jezni, a navijal bom za Slovenijo, ki mi je košarkarsko dala vse,« rešimo dilemo, za koga bo stiskal pesti na prihodnjem evropskem prvenstvu.
Absolutist
Današnja košarka in razmere okoli nje mu niso pogodu. »Vse se vrti okoli posla in menedžerjev, ki imajo prevelik vpliv. V mojih časih menedžerjev ni bilo, vse je temeljilo na delu in trdem treningu. Štelo je to, kar je igralec pokazal na parketu. Če si je zaslužil, je igral, sicer ne. Bil sem absolutist. Vesel sem, ker me danes ni poleg.« Opozori, da je lahko biti trener, če imaš zaledje. On ga ni imel, ne srbskega niti hrvaškega.