Komaj je dobro 
shodila, je že tekla

LJUBLJANA – Jolanda Čeplak. Atletinja. Še vedno. Mogoče celo – vedno bolj. Ampak zdaj na neki drugi način. »Atletika je bila, je in zelo verjetno bo tudi ostala moje življenje. Še vedno nekako kroji moje bitje in žitje na tem svetu in delo z najmlajšimi me resnično osrečuje!« začne najino pogovorno druženje. »Odkar pomnim, sem rada tekala. Že kot deklica sem bila bolj v družbi fantov, barbike mi nikoli niso ne vem kako prirasle k srcu. Že od nekdaj sem imela vgrajene prav posebne propelerje in me je bilo tako rekoč nemogoče ustaviti pa tudi dohitevati. Nikoli nisem jokala, če sem kdaj padla, le prav po otroško jeznorito sem preklinjala, ampak res čisto nedolžno, v smislu 'dič daman', ne kaj hujšega.«

Pri njenih sedmih letih so se Čeplakovi zaradi materine službe iz Celja preselili v Velenje, v čisto nove bloke, Jolando pa vpisali v OŠ Gustava Šiliha: »Že v prvem razredu sem se zastrupila z atletiko, popolnoma samoiniciativno, mi je bilo pač zelo všeč takratno moje tekanje pa tudi prve omembe vredne rezultate sem kaj kmalu dosegla, ko sem bila 4. na nekem krosu v Ljubljani. No, takrat me je opazil moj trenerski angel varuh Tomislav Popetru in me zvabil v atletski klub v Velenju. Pa se je začelo, najprej na 1000 m pa na 1500 pa treningi, vsak dan, čisto vsak dan, ne glede na vreme, potem prve tekme, tudi v tujini, te so bile prav poseben magnet. Se spomnim, da smo šli, bilo je v šestem razredu, na neko tekmo v Italijo, pa so me prijavili na 1500 m, a tega teka dotlej nisem še nikoli tekmovalno odtekla. V prijavo so morali napisati neki rezultat in so si ga kar izmislili, približno takega, ki je nekako ustrezal propozicijam tiste tekme, mislim, da so zapisali normo petih minut. Jaz pa na start, pa je poknila starterska pištola in smo začele teči. Sem kar lepo tekla, kakih 200 m pred ciljem sem pa v šesto prestavila in kar zmagala. In to s časom pod normiranimi prijavljenimi petimi minutami. Nikomur ni bilo nič jasno, še meni ne – kako pa naj bi mi bilo, ubogemu nebogljenemu dvanajstletnemu dekletcu.«

Kolo za pokal

Doma so njeno športno nadarjenost seveda podpirali na vse kriplje: »Pred tisto tekmo v Italiji so mi starši bolj za šalo kot zares obljubili novo kolo, če bom slučajno zmagala. Ko sem domov prinesla pokal, so obljubo morali izpolniti, in so tudi jo, tako da sem se potem na treninge vozila z novim kolesom!«

Atletika je postajala ne le ljubezen, ampak način življenja mlade Štajerke: »Tudi pozimi, ko je bilo zunaj minus deset, sem jaz zagnano trenirala! Ni bilo pardona! V dnevnike, ki sem jih takrat zvesto in dosledno in natančno pisala (se je nabralo kar kakih devet zvezkov!), sem si že takrat, pri rosnih dvanajstih, zapisala, da bom nekoč, nekdaj, nekje, osvojila tako olimpijsko medaljo kot tudi medalji s svetovnega in evropskega prvenstva. Pa da bom imela psa! In vse sem potem tudi uresničila, trmasta in nepopustljivo neomajna, kakršna sem bila! No, sem še zdaj, če je govor o kakšnih resničnih vrednotah, seveda!«

Po končani osnovni šoli so Čeplakovo, pripoveduje, v klubu prepričali, da bi bilo vredno razmisliti o nadaljevanju izobraževanja v Velenju, čeprav jo je vleklo nazaj, v rodno Celje (že takrat je postavila pionirske rekorde, ki jih v 26 letih še nihče ni presegel!): »In so me prepričali, pa sem se vpisala v center srednjih šol na storitvene dejavnosti ter šolanje tudi dokončala. Pridobila sem status športnice, stanovanjsko vprašanje so mi rešili, nekaj malega štipendije sem tudi dobila, pa sem trenirala in še enkrat trenirala. Pri šestnajstih sem postala stalna članica članske reprezentance, atletika je v bistvu postala moja služba. Sem pa, seveda, nekako morala izživeti tudi tiste, recimo temu odraščajoče peripetije, za katere še danes niti moja mama ne ve, namreč to, da sem se, ko so doma že vsi trdno zaspali, splazila iz stanovanja in šla čisto majčkeno požurirat s prijateljicami, potem sem se pa pozno pozno (ali pa zgodaj zgodaj – kakor se na stvar pogleda!) vračala prav potiho domov in polna tistega najstniškega adrenalina molila, da me nihče ne bi slišal. In me ni. Mama bo zelo verjetno zelo presenečena, ko bo tole prebrala. Ampak, kot sem rekla – to je bilo pač nujno izživeti, da je bil potem mir!«

Malce se mimogrede pohvali tudi z gospodinjskim znanjem: »Likala pa prala sem tudi, odkar pomnim, pa niti s kuharijo si nisva tujki po zaslugi babice in moje mame – njena fižolova juha s prekajenim mesom je svetovni kulinarični dosežek, ki mu prav nobena jed, vsaj zame, ne seže niti do roba katerega koli piskra. Meni pa najbolj uspe filana kura.«

Hčerki pred atletiko

Vrne se k atletiki: »Vesela sem, da mi je uspelo uresničiti vse zastavljene cilje. Zlata medalja na evropskem prvenstvu na Dunaju mi je še prav posebno ostala v spominu, saj je takrat na uradnem semaforju zmanjkalo prostora za izpis vseh rekordov, ki sem jih s tistim tekom dosegla: svetovnega, evropskega, državnega, osebnega pa še rekord stadiona. Prelepi občutki. Se mi je pa zgodilo tudi to, in to kar dvakrat, da sem žlahtnejše odličje zgrešila za mikroninko, ne samo za stotinko sekunde, in obakrat je šlo za isto tekmico, Maročanko Hano Benhase: leta 1997, na mediteranskih igrah, sem bila druga za tisto mikrotisočinko, leta 2004, na olimpijskih igrah v Atenah, sem bila pa tretja, spet za tisto mikrominitisočinko. Da bi se človek … no, ja, kaj hočemo, življenje je vseeno prelepo!«

Malce postane in v njenih očeh vidim neko prav posebno mešanico nostalgične miline in orošene ganjenosti. Človeško, da bolj ne bi moglo biti: »Hčerki, Zala (ime je dobila po neki punčki, ki je bila na morju v naši družbi in nam je njena prisrčnost čisto zlezla pod kožo) in Evelin (ime je dobila po moji prijateljici, sotekmovalki, ki prihaja iz Poljske), sta zdaj malce pred atletiko. Otroci ti spremenijo življenje, to ni nič novega, je pa dejstvo, da vseh teh blaženosti starševstva ne zmoreš doumeti, dokler sam nisi mama oziroma oče. Hvaležna sem usodi, da sem lahko mama, in prav rada sem mama. Tudi delo z otroki v atletiki je postalo moja neizmerna ljubezen, s katero si nameravam tudi v prihodnje plemenititi življenje pa tudi kruh vsakdanji služiti. Trenersko izobrazbo sem pridobila s trdim delom, trenersko licenco je nujno vseskozi obnavljati, kar pomeni nenehno izobraževanje in hojo s časom, da po strokovni plati ne zaostaneš za razvitim svetom. Vse to mi kar lepo uspeva in me navdaja s prav posebnim ponosom. Tudi v rodno Celje sem se vrnila in zdaj tukaj uživam v družbi hčerk in prijateljev (hvala, mami, za vso pomoč!) pa ob kakšni dobri partiji tenisa (sem samouk, ampak nisem slaba!) pa morje oziroma obmorski dopust sem si po desetletjih poletne dopustniške abstinence (atletika in tekmovanja!) letos privoščila in smo družinsko nepopisno uživali, prepuščeni enostavnosti življenja samega!«

Toliko izkušenj se je nabralo v Jolandinih desetletjih življenja in veliko je predragocenih, vrednih, da se jih objavi. Joli, želim ti, da bi se uresničilo vse, kar si tvoje srce želi.