Za večino uspešnih moških, posebno športnikov, stoji močna ženska. Takšna, ki zmore podpreti vsaj tri vogale doma in vzgajati otroke. In tako je tudi pri srebrnem kajakašu Petru Kauzerju. Z ženo Janjo, s katero imata štiriletno Nolo, sta se spoznala na Fakulteti za šport, ko so imeli zimovanje na Pokljuki, poročila pa sta se septembra 2013. Janja je vsekakor dekle iz ozadja, doma iz Tolmina, v gneči se ne počuti dobro. Ko sta na začetku s Petrom živela v Ljubljani, je bila ona tista, ki je predlagala selitev v Hrastnik. »Tu mi je podobno kot v Tolminu,« se nasmeje. Simpatična vitka temnolaska je bila letos prvič ob možu tudi na olimpijskih igrah v Riu. Kot kaže, je tudi to prispevalo k Petrovemu dobremu počutju in končnemu uspehu. Nista se videla veliko, a vseeno je bilo tokrat povsem drugače. »S Petrom sva že od nekdaj dogovorjena, da ve, da me lahko kadarkoli pokliče, jaz pa ga pustim pri miru, da se lahko osredotoči le na svoje vožnje,« pove, kako sta delovala tudi v Braziliji. »Dovolj mu je, da ve, da sem blizu njega, in je miren,« pojasni Janja. V Riu sta se tako videla le nekajkrat, enkrat tudi dan pred odločilno tekmo, ko so imeli olimpijci sprejem v slovenski hiši. »Peter je bil sicer tam, a je bil že povsem v svojem svetu,« pove Janja. Pozneje ji je povedal, da mu je sicer ugajalo, da je bil med ljudmi, a glavo in misli je imel seveda že pri tekmi.
Na dan D je bil Peter za Janjo eno samo presenečenje. »Ko sem ga videla na startu finala, je bil povsem drugačen kot vse tekme doslej. Povsem v svojem svetu je bil, osredotočen samo na tekmo, a hkrati miren,« pove Janja, ki je vesela, da je to tekmo videla v živo. »Kamere niso dobro pokrivale proge, gledalcev je bilo ogromno, vzdušje na tekmi je bilo tako, da se ga ne da opisati,« pripoveduje, še vedno prežeta z energijo tistega velikega dne. Ko je bilo jasno, da ima Peter kolajno, mu je končno lahko čestitala s poljubom.
In kaj sedaj, v novo olimpijsko štiriletje, jo vprašam? »Očitno, Peter za zdaj pravi, da gre naprej,« pove z nasmehom. Da mu bo še naprej v oporo, je seveda samoumevno.
