LJUBLJANA – »Še nikoli nisem šla peš v dolino,« drzno pravi 20-letna smučarska skakalka Špela Rogelj, kadar jo vprašajo, ali jo je na vrhu skakalnic kdaj strah. Najdlje je skočila 140 metrov, da jo mika tudi planiška velikanka, ne skriva.
Oče Franci, nekoč tudi sam občasni reprezentant v smučarskih skokih, je neskončno nasprotoval, da bi njegovi otroci kdaj skakali, mama Nataša je hčerko vpisala v plesni tečaj... A ni pomagalo, z bratom Maticem sta toliko časa vztrajala, da so morali starši vendarle popustiti. In prav oče je zdaj Špelin največji podpornik, svetovalec, tudi vodja navijaške skupine … Seveda je izjemno ponosen na svojo nekoč uporniško hčer, ki je letos v Lillehammerju kot prva Slovenka zmagala na tekmi svetovnega pokala. Da moraš še bolj gristi, kadar ti ne gre, je med drugim naučil svoje pogumno dekletce, potem ko jo je končno začel voziti na treninge, in obrestovalo se ji je.
Pet vprašanj za Špelo Rogelj Vaša najizrazitejša značajska lastnost? |
Ne mara plastike
Prvič je skočila pri devetih letih. Šest metrov, če se prav spomni. Fantje v klubu, je članica Ilirije, kjer zdaj dela nekdanji češki skakalec Jaroslav Sakala, so se zmrdovali, zakaj punca skače z njimi. Zelo krotki in tihi pa so bili, potem ko je do 15. leta na treningih in tekmah redno skakala bolje od njih.
Na mladinskih svetovnih prvenstvih je osvojila štiri kolajne, eno posamično in tri z ekipo. Nikoli ji ni bilo težko trenirati in ob tem še obiskovati šole. Po srednji ekonomski jo je mikal študij fizioterapije, a se je raje odločila za višjo ekonomsko in tudi za delo v očetovem podjetju z avtomobilskimi storitvami. V tem bolj ko ne fantovskem okolju, tako kot to še vedno velja tudi za smučarske skoke, se odlično znajde. Pa vozi tudi hitro, pravijo, na motor, na katerega jo vabi njen Peter, pa noče.
Dvajsetletnica je zelo samozavestno in ambiciozno dekle. Da je prav ta generacija skakalk poleg nastopanja v svetovnem pokalu dobila še zgodovinsko priložnost, da prvič nastopi tudi na olimpijskih igrah, je zanjo in za njene kolegice v slovenski reprezentanci gotovo še dodatni motiv. Špela je bila v Sočiju 26. in seveda s tem ni bila zadovoljna. Menjavanje trenerjev v zadnjem času je bilo moteče, ampak na srečo je bil ves čas kot pomočnik glavnega trenerja zraven Primož Peterka. Fant očitno zna delati s puncami, povrhu, pravi Špela, »je dovolj odprt, da spregovori o svojih napakah in nas poduči, česa ne smemo storiti«. Z novim trenerjem Stanetom Balohom, kličejo ga Sten, ki je z njimi šele od avgusta lani, se dobro razumejo. Sten pa za Špelo pravi: »Ko posluša, skoči na stopničke.« Potem ko je v Lillehamerju poslušala in skočila na najvišjo, so bili vendarle vsi iskreno presenečeni. Predvsem zato, ker Slovenke pred sezono zaradi zategovanja pasu v slovenski smučariji na snegu dejansko sploh niso skakale, Špela pa plastičnih skakalnic ne mara. Poleg tega so se dekleta pogosto pogovarjala, ali bo kateri sploh uspelo zmagati v svetovnem pokalu, dokler bo v njem tekmovala Sara Takanaši. Čeprav je Japonka že na olimpijskih igrah pokazala, da vendarle ni vsemogočna, saj je tam ostala celo brez medalje.
Klepetajo in pletejo
Ob Špelini zgodovinski zmagi je bilo veselje v slovenskem taboru, tako kot tudi na Jezeru pri Podpeči, od koder je doma, izjemno. Bilo pa je nekaj nejevolje, pravzaprav nemira, ker so imela dekleta potem skoraj mesec dolg tekmovalni premor, one pa bi, tudi zaradi Špelinega uspeha, tako zelo rade skakale. Punce se zares ne naveličajo, pravi Rogljeva, poleg tega so tudi zelo disciplinirane, nikoli jih ne zamika, da bi se na primer izmuznile iz hotela in si privoščile malo zabave. Prav nasprotno, pridno sedijo v sobi, klepetajo in … pletejo.
Po premoru so dekleta potovale na tekme v vremensko nepredvidljivi in oddaljeni Saporo. Špelino zdravje ni bilo najboljše, za nameček se je njihova oprema izgubila in si jo je morala slovenska ekipa izposoditi. Ni bilo prvič, žal niti zadnjič najbrž ne, ampak s prijazno posojenimi smučmi Avstrijke Daniele Iraschko-Stolz je Špela na prvi tekmi v Saporu dosegla nov velik uspeh, tretje mesto. Danielo pa bodo naši mednarodni zvezi predlagali za nagrado za fair play.
Apetiti mlade Špele, njen vzornik je Simon Ammann, ker se je že tolikokrat znal pobrati, so po uspehih, ki jih niza, zrasli. A ne pretirava, še vedno je eden njenih glavnih ciljev uvrstitev med prvih deset v skupni razvrstitvi svetovnega pokala, na tekmah se med prvih deset tudi redno uvršča. Niti malo naveličana mraza in vetra, še manj globin. In ko si jo bo kdo končno upal spustiti tudi na vrh planiške lepotice, od tam v dolino gotovo ne bo šla peš. Zmagoslavje v Lillehammerju na Norveškem. Foto AFP Skok za prvo prvo mesto. Foto AP Takšna je brez čelade. Foto Matej Družnik Z mladinskih svetovnih prvenstev ima štiri kolajne.
