LJUBLJANA – V njegovem času ni bilo drugih vojn razen tistih na osemvrstnih ploščah. Tako piše v nekem perzijskem epu, osemvrstna plošča je seveda šahovnica. V današnjem noro hitrem in duhovno plitkem svetu je vedno manj globokih mislecev. V športnem globalu so zvezdniki samozavestni mišičnjaki, šah pa je po nekdanjih zlatih časih tržno potisnjen v kot zanimanja svetovne javnosti. Nekdanja Jugoslavija je bila ob Sovjetski zvezi pravi možganski trust genijev za šahovsko ploščo. Zgodovino na črno-belih poljih je krojil tudi Bruno Parma. Zgodbo legende starodavne igre bomo odkrivali premišljeno, tako kot se preudarno pomika figure na 64 poljih.
»Bil sem v Titovem domu v ljubljanskih Mostah. So me pa vrgli iz šole, ker sem na vrata učilnice napisal, da na dan 25. decembra ni pouka, ker razgraja škrlatinka. Takrat sem tudi začel igrati šah. Leta 1957 sem že bil mladinski prvak Slovenije, naslednje leto pa prvak nekdanje skupne države,« je uvodno potezo potegnil Bruno Parma, ki je bil nato najboljši mladinec v Jugoslaviji še dve leti zapored. Ko se je v svetovni zgodovini pisalo leto 1961, si je v Haagu prišahiral mladinski svetovni naslov, takrat je postal najmlajši mednarodni mojster na svetu. Velemojstrski naslov mu je svetovna šahovska zveza dodelila – sliši se poetično, kot dodelitev viteškega naziva – po turnirju v nizozemskem Beverwijku leta 1963. V več kot dvajsetletni reprezentančni karieri si je priigral šest odličij na šahovskih olimpijadah: štiri srebrna (Varna 1962, Tel Aviv 1964, Lugano 1968, Nica 1974) in dve bronasti v Siegnu leta 1970 in v Valletti leta 1980. Šahiral je še na olimpijadah v Havani (1966) in Buenos Airesu (1978). Parma se je požlahtnil še na treh evropskih prvenstvih, na osemvrstnih ploščah je pridobil dve srebrni odličji (Hamburg 1965, Bath 1973) in bron v Moskvi leta 1977. Torej impozantno število kolajn in mest, kjer je šahiral Bruno Parma. »No, velikokrat sem na turnirjih igral na Kubi, bil sem v Moskvi, takratnem Leningradu, skratka bil sem povsod,« se spominja danes 73-letnik. Na malteški šahovski olimpijadi leta 1980, kot že omenjeno je bil bronast, je slovenski as vse partije, proti najtežjim tekmecem, odigral s črnimi figurami in zbral kar 4,5 točke.
Pregovoril Fischerja
Nič čudnega, šahovski poznavalci znajo povedati, da je v mlajših letih gojil napadalni šah s smislom za kombinatoriko. Nato se je preusmeril v pozicijskega igralca s slovesom nepremagljivosti. Njegove analize so šle celo v enciklopedije. »Nisem izgubil veliko partij. Enega najboljših turnirjev sem odigral v Zagrebu leta 1965, bil je po zasedbi tudi eden najmočnejših. Bil sem edini brez poraza, osvojil tretje do četrto mesto, igralo pa nas je 24.« Takrat je v bila v hrvaškem velemestu skoraj vsa svetovna elita, manjkala sta le Bobby Fischer in Mihail Botvinik.
Bruno Parma je bil res trd oreh za vrh in svetovne šahovske prvake: za Fischerja, Karpova, Talja, Spaskega, Petrosjana, Korčnoja, Smislova, Bronsteina, Larsena, Portischa, Polugajevskega, Steina, Timmana, Olafssona ... Uf, nekoč je bilo šahovskih asov toliko, kot je danes nogometnih zvezdnikov. Bobby Fischer je imel z Ljubljančanom dve zmagi in remi, Anatolij Karpov šest remijev in zmago, Vasilij Smislov pet remijev in zmago, Boris Spaski tri remije in poraz. »Zelo dobre spomine imam s teh partij, denimo s Fischerjem. Bil sem, recimo, v dobrih odnosih z Botvinikom, a z njim nisem odigral nobene partije. Malo je namreč igral na turnirjih. Sem pa z jugoslovanskim velemojstrom Svetozarjem Gligorićem odigral kar 32 turnirskih partij. Dve sem izgubil, eno dobil, vse drugo pa so bili le remiji,« pravi. Fischer je leta 1970 kanil po sporu s prireditelji že zapustiti turnir v Rovinju. To pa so škodoželjno čakali sovjetski šahisti. »Pol ure sem ga prepričeval, naj igra. Na koncu me je zgrabil čez rame in dejal: ’Gremo igrat.’ Z njim sem nato igral v prvem krogu in izgubil.«
Parma je bil vrhunski strokovnjak za otvoritve, tudi v končnicah je znal mojstrsko rešiti šahovske enigme. »Moja otvoritev je bila zmajeva varianta, sicilijanka,« dodaja. Zmajeva varianta je različica sicilijanske otvoritve, pri kateri šahist s črnimi figurami lovca na kraljevi strani premakne z osnovnega na sosednje polje velike diagonale. Kaj pa stari maestro meni o današnjem šahu, Magnusu Carlsenu, Viswanathanu Anandu ...? Norvežan je zdajšnji svetovni prvak, Indijca pa je v boju za globalno krono premagal v letih 2013 in 2014. »Danes je drugačen način šaha. Več je teorije, šahisti imajo več podatkov, v mojih časih tega ni bilo. Takrat ni bilo računalnikov, kot so danes,« tehnološki napredek omeni velemojster, ki je v svojih igralnih časih na turnirje nosil poln kovček knjig, v modernih časih pa je dovolj že, da imaš prenosni računalnik. No, včasih se je dalo z dobrim šahiranjem na turnirjih tudi nekaj zaslužiti, v modernih časih je tudi to drugače. »Danes zaslužijo več, a v mojih časih se je tudi nekaj nabralo. Za tisto obdobje so bile nagrade v redu,« se ozre nazaj Bruno Parma. Treba je tudi vedeti, da sta bili takrat šahovski velesili Sovjetska zveza in Jugoslavija, šlo je za športno-družbeno prestižno stvar, zato sta državi poskrbeli za svoje ase za šahovnicami. Ti so bili pravi profesionalci.
Namesto
šaha sudoku
Šah želi postati olimpijski šport, padla je celo ideja predsednika Mednarodne šahovske zveze Kirsana Iljumžinova, da bi ga igrali na zimski olimpijadi. »Sem za to, da bi šah postal olimpijski šport,« je na to vprašanje odločno odgovoril naš velemojster. Sodobni slovenski šah, imamo tudi Lauro Unuk, mladinsko svetovno prvakinjo do 16 let, pa je ocenil s kratkim komentarjem. »Je tudi nekaj dobrih šahistov, na primer Luka Lenič. Moram pa priznati, da Unukove ne poznam dobro,« je pojasnil prejemnik Bloudkove nagrade leta 1986 in leta 2002 častnega znaka svobode Republike Slovenije.
Bruno Parma že skoraj 32 let v časopisu Delo vsak teden objavlja šahovske kombinacije in probleme. »Pri tem mi pomaga angleški velemojster John Nunn, jaz pa tudi njemu. Res pa je, da danes ne odigram več partije šaha. Konec je. Že dolgo nisem odigral šahovske partije. Zdaj raje rešujem sudoku,« priznava. To je logična uganka, katere cilj je zapolniti kvadratno mrežo. Bruno Parma je bil v letih 1983 in 1984 selektor jugoslovanske reprezentance, z njo je v Plovdivu, leta 1983 je bilo to, osvojil srebrno odličje. Kot prvi selektor slovenske državne reprezentance pa jo je vodil med letoma 1991 in 1997.
Kot šahovski mladec je bil Parma reden gost pri Milanu Vidmarju, prvem slovenskem in jugoslovanskem šahovskem velemojstru, takrat je bil že v visoki starosti. Vidmar je v začetnih desetletjih preteklega stoletja veljal za enega najboljših šahistov na svetu. »Vsak dan sva igrala na balkonu v njegovi hiši v Rožni dolini. Skupaj je bilo kakšnih 400 partij; nobene nisem izgubil bodisi dobil. Vsakič, ko je bil v slabem položaju, je namreč podrl figure,« se spominja Bruno Parma.
Publicistični velemojster
Bruno Parma je bil dolgoletni urednik beograjskega Šahovskega informatorja, ta je veljal za vodilno svetovno strokovno publikacijo. Knjigo Šah za vsakogar, izdana je bila v letu 1975, je spisal z Borisom Kutinom; bila je uspešnica, doživela je tri izdaje v skupni nakladi 15.000 izvodov. Nekaj časa je imel tudi šahovsko šolo, v Ljubljani pa je bila poleg Cankarjevega doma njegova prodajna šahovska galerija.
