Kamena doba Planice

Bine Rogelj, akademski slikar in znameniti karikaturist Pavlihe, olimpijec 1956. v Cortini d'Ampezzo, je eden izmed redkih nekdanjih reprezentantov v smučarskih skokih in slovenskih planiških junakov, ki je bil navzoč že na prvi mednarodni prireditvi leta 1934 na prvotni velikanki gradbenika Ivana Rožmana. Tja ga je pospremil očetov dimnikarski pomočnik. Nobeno naključje torej, da se je kmalu znašel med šišensko mularijo, ki se je preizkušala na skakalnici v Mostecu, kjer je takrat delovala skakalna sekcija nekdanjega SK Ljubljana. Iz malega raste veliko in iz nadobudneža je poldrugo desetletje pozneje Bine postal jugoslovanski skakalni reprezentant, z desetim mestom (1953/54) dolga leta naš najuspešnejši skakalec na znameniti (nemško-avstrijski) novoletni turneji štirih skakalnic.

Iz Šiške pod Ponce

»Zdi se mi, kakor da tisti moji prvi planiški trenutki segajo v kameno dobo,« je po spominu pobrskal 84-letni sogovornik. »Kot petletni mulec sem s kratkimi smučmi stal pod ogromno skakalnico. Pravijo, da dimnikar in konjska podkev prinašata srečo. Ob vrnitvi na vlak sem s konico smuči zadel v sani vprežnega konja. Z obema nogama je brcnil in me zgrešil. Zaradi tega sem pozneje še velikokrat prišel v Planico,« je smeje se pristavil.

Je bil v Planici tudi dve leti pozneje, ko je Avstrijec Sepp Bradl prvi preletel (prvo) magično mejo, 100 metrov? »Ne, ni me bilo, verjetno sem bil tedaj na skakalnici v dolinici v osrčju Šišenskega hriba,« je pojasnil, kako močna je bila že takrat njegova predanost skokom na smučeh.

Po izbruhu vojne je bilo skakalnega veselja tudi zanj konec, po osvoboditvi pa se je spet znašel v skakalni jati, ki jo je v SK Enotnost – kot že v predvojnem SK Ljubljana – vodil Bogo Šramel, pozneje dolgoletni zvezni kapetan. Na Bloudkovi velikanki je prvič skočil leta 1947.

»Vodstvo tekmovanja je takrat določilo Jožeta Langusa, Iva Razborška in mene, da se lahko prvič preizkusimo na Bloudkovi velikanki. Ko smo čakali na vrhu zaletišča, so nam sporočili, da zaradi premehkega doskočišča ne smemo skočiti. Ivo in Jože sta odšla v dolino, jaz pa sem si zapel smuči in zavpil: 'Ali je smučina prosta?' Ker so mislili, da je na startu Rudi Finžgar, so zamahnili z zastavico in nato presenečeni v zraku videli mene namesto Rudija,« se spominja okrog 60 metrov dolgega prvega skoka na tedanji letalnici.

Skoki so bili 
nobel šport

V domu v Planici in Športhotelu na Pokljuki je s sotekmovalci na reprezentančnih pripravah preživel veliko zimskih dni. Ob dolgih večerih so za zabavo razdrli marsikatero šalo in ušpičili tudi kakšno robato štorijo. »Zgodb je za debelo knjigo. Z Ivom (Razborškom, op. a.) sva se navdihovala pri Franetu Milčinskem - Ježku in nekajkrat malce po svoje priredila reprizo katerega njegovega skeča,« se spominja Bine, ki je tudi avtor besedila himne skakalcev – nastala je v 50. letih prejšnjega stoletja. V njihovi druščini je bil, še preden ga je kot glasbenika odkrila Slovenija in tujina, tudi sloviti Slavko Avsenik.

Med Binetovo športno kariero so skakalci nastopali v preširokih hlačah in prevelikih puloverjih. Smučarskih očal in čelad niso poznali, le znamenite volnene čepice s cofkom. Skakalci z bogatimi in vpadljivimi pričeskami so tekmovali kar brez pokrival. Norvežani so se najprej opremili z belimi srajcami in kravatami.

»Ja, skoki so bili takrat nobel šport,« se dobri starih časov klasičnega skakalnega sloga spominja Bine Rogelj. Čeprav že vrsto let živi v Gozdu - Martuljku, na tekme v dolino pod Poncami ne hodi več. Moti ga hrup. A z dogajanjem na mednarodni skakalni sceni je vseskozi na tekočem.