»Takrat sem bila v odlični formi,« se Jolanda Batagelj, leta 2004 na olimpijskih grah v Atenah še s priimkom Čeplak, spominja 23. avgusta tistega leta, ko je uresničila svoje sanje. Iz Grčije se je vrnila z olimpijskim bronom v teku na 800 metrov. Tisti tek je bil razglašen za tek iger. Vse tri najboljše so bile na koncu v petih stotinkah. Slavila je Britanka Kelly Holmes, druga je bila Maročanka Hasna Benhassi, tretja pa naša Jola. Pa ni bilo videti, da se bo tako končalo.
Uvod v tek kariere je bil slab. »Dejansko nikomur, ki me je gledal, ni bilo jasno, kaj se dogaja z mano. Vsi so mislili, da je konec sanj o kolajni.« Izgubljala je iz metra v meter, med 400 in 600 metri padla na sam rep. »Takrat mi je začelo v glavi odzvanjati, da moram dobiti to medaljo.« Olimpijske igre so šok za vsakogar, tudi za šampione, potrdi Jolanda. »Vsi, ki smo bili tam, smo hoteli to medaljo. To je od nas pričakovalo nekaj tisoč ljudi.« Jolanda prizna, da je bila pod velikim pritiskom. »In v stresu! Zdelo se mi je, da si nisem zaupala. Ravno v tem bi iskala razloge za tako slab tek na začetku.«
| Olimpijka s tremi priimki bi bila mama V svetovni atletiki jo poznajo po treh priimkih. V Velenju je začela športno pot z dekliškim priimkom Steblovnik, po poroki z Alešem pa je imela priimek Čeplak. Ob izbruhu dopinške afere (julija 2007) je sledila ločitev. Novo ljubezen je našla v mlajšem atletu Andreju Batagelju, s katerim sta se poročila oktobra 2009, zdaj pa snujeta naraščaj. |
Izjemni občutki
Povrhu vsega je Američanka Clarkova narekovala hiter tempo. »Prehitro je bilo,« se spomni Velenjčanka tistih uvodnih 400 metrov. Na koncu se je izšlo. »Če se ne bi, bi bil pa velik jok in stok. Saj veste, igre so na štiri leta, za vse skupaj je treba krepko garati in se boriti.« Večkrat ji kdo reče, da bi bila zlata, če bi bila ves tek tako hitra. A s tem si ne beli glave: »Ko sem prišla v cilj, niti nisem vedela, kaj imam. Sem pa vedela, da je medalja! Občutki so bili izjemni.« Posebna pa je bila tudi zabava ob osvojitvi odličja. »Zbrali smo se v slovenski hiši, ki pa je ravno takrat ostala brez elektrike. Bili smo v temi, bolje rečeno v soju bakel. Bilo je precej romantično, moram priznati.« Zaradi medalje ni obogatela, četudi je dobila nagrado od olimpijskega komiteja in tedanjega ministrstva za šport. »V Sloveniji je tako, da se mora športnik sam znajti, sicer ne gre.« Nekaj let po kolajni pa so ji začeli izplačevati rento.
Jolanda še zdaj pozorno spremlja dogajanje na atletskih stezah. Slovenska odprava na preteklem evropskem prvenstvu ni navdušila, prej razočarala. »Upam, da je šlo le za slab dan in smolo ter da se jim precej bolje izteče na igrah. Bila sem v njihovi koži, vem, kako se počutijo.« K temu pa doda, da bo krepko stiskala pesti za vse slovenske športnike in športnice. Ne le da prebere veliko o atletih in jih gleda na malih zaslonih, vsak dan je tudi na stadionu ali v dvorani. Skrbi za mlade atlete, biva v Celju, včasih pa za dušo obuje sprinterice in se zapodi po stezi. »A le zase, ker mi to paše.«
