Jabolka so padla daleč od koša

Minili so časi, ko je nekdanji slovenski reprezentant Slavko Duščak cefral košarkarske mrežice in paral živce tekmečevim obrambam. Zdaj je trener ženske ekipe Grosupljega, v areno pa stopajo njegovi sinovi in hčere, ki so se rodili v zakonu s Katarino.

Najstarejši med Duščakovimi otroki je 19-letni sin Klemen. Od leta 2006 je igral nogomet v NK Bravo, potem se je preizkusil v Celju, a se ni najbolje znašel. Nogometne čevlje je skoraj obesil na klin, a je nato našel veselje v malem nogometu. Od letos je član KMN Velike Lašče, ki nastopa v prvi slovenski ligi dvoranskega nogometa. Duščak je zablestel že v prvem krogu, ko je zabil gol kroga, premagal pa je vratarja Litije, ki je v Velikih Laščah iztržila le točko. Med strelce se je vpisal tudi v drugem krogu. »V futsalu uživam,« prizna Klemen, ki je vesel podpore staršev, brez njih športno udejstvovanje otrok ne bi bilo mogoče. »Starši nas podpirajo, oče pa vedno najde pravo besedo, ko nastopijo športne težave,« pove mladenič, ki ga prihodnje leto čaka še matura, potem pa bo končal srednjo strojno šolo.

Leto mlajša sestra Manca je letos postala članica nogometnega kluba ŽNK Radomlje. Minulo nedeljo je po le minuti igre zabila svoj prvi prvoligaški gol. Stresla je mrežo Jevnice, od napadalke pa trener Milomir Mandič in klub precej pričakujeta. Prav tako v Radomljah brani 16-letni Nejc, ki so ga kljub mladosti uvrstili kar v mladinsko ekipo. Štirinajst let ima Dan, obiskuje še osnovno šolo in je med naraščajem edini, ki v družini brani košarkarsko čast. V grosupeljskem klubu velja med pionirji za enega najbolj nadarjenih. »Tudi roko ima po očetu,« pravijo trenerji. Na koncu ostane še sedemletna Ana, ki pa se športu še ni povsem zapisala.

»Brez dobre logistike in organizacije nam ne bi uspelo,« priznava Slavko, ki je ponosen, da se sinovi in hči ukvarjajo s športom. »To je zdravo, skozi treninge in tekme se naučijo delavnih navad, odgovornosti in marljivosti. Pa tudi za lumparije jim zmanjka časa,« pravi 40-letnik.

»Redko smo skupaj za isto mizo, po navadi nam to uspe ob nedeljah,« pripomni Klemen, ki rad, če mu le čas dopusti, poprime za delo doma. Tega zdaj ne manjka, saj Duščakovi v Mengšu gradijo nov dom. Slavko pravi, da ni preambiciozni očka, ki bi med tekmami svojih otrok bentil nad sodniki. »Ne derem se s tribune, ampak najdem svoj sedež in gledam. Bolj pomembno kot rezultat je zadovoljstvo otrok. To šteje,« poudari Slavko.