Iz legendarnega vratarja Olimpije se je razvil uspešni direktor Kroja

LJUBLJANA – »Kako ste kaj? So vam toplice dobro dele?« smo ga najprej povprašali po dvotedenskem bivanju v zdravilišču zaradi težav s hrbtom. Petinsedemdesetletni vitalnež se je za odtenek preveč lahkomiselno povzpel na drevo in grdo tresnil. Zlomil si je dve vretenci, a se je kot nekdanji vrhunski športnik sestavil kar brez operacije, kakor so mu svetovali tudi zdravniki. »Moram potrkati, je kar bolje. Upam, da bo tako ostalo,« nam je odvrnil Anton Žabjek, potem ko smo ga v njegovem priljubljenem lokalu za jutranjo kavico odtegnili od stalne družbe. »Smo penzionisti, pa se vsako jutro dobivamo, ker imamo čas,« se je nasmehnil legendarni čuvaj mreže Slovana in Olimpije, ki je spravljal v obup napadalce v 60. letih prejšnjega stoletja, kariero pa je po bleščečih predstavah pri Olimpiji končal v matičnem Slovanu na začetku 70. let. »Nogomet je moja ljubezen. Redno spremljam dogajanje, posebno pozorno ligo prvakov. Redno spremljam Olimpijo, ampak moram biti kritičen. Tisti, ki smo Olimpijo leta 1964 spet pripeljali v prvo zvezno jugoslovansko ligo, danes kot da ne obstajamo. Do nas ne pride nobeno povabilo, ničesar. Veliki klubi gojijo zelo lepe odnose do starejših igralcev, do klubskih legend. Če hoče biti Olimpija ljubljanski klub s tradicijo, bi morala poskrbeti za to. Isto mi rečejo tudi Vili Ameršek in drugi. Ne glede na to ostajam privrženec Olimpije, čeprav sem nogometno zrasel pri Slovanu. Mislim pa, da se to ne bo spremenilo, ker se vodstvene strukture v klubu tako hitro menjajo, vsak pa dela po svoje. Žal,« z grenkobo spremlja tudi usodo Slovana: »Slovan je pa ena velika katastrofa. Pokojni pisatelj Marjan Rožanc je tam naredil vse. Nogomet je spravil v šole, česar zdaj ni več. Slovan je vzgajal igralce za Olimpijo, z mano se je tja preselilo še pet fantov s Kodeljevega. Danes pa je zelo nizko v vseh pogledih. Samo spomnite se, koliko slovenskih reprezentantov je prišlo iz tega kluba.«

Raje sva se vrnila k obujanju spominov na čase, ko se je zapisal nogometu. »Sem Kodeljevčan, za nekdanjim kinom Triglav pa je bila luknja, kakor so imenovali tisti prostor. Tam je bil Slovan. Bil sem doma v Klunovi ulici, tako da sem samo skočil čez našo pralnico in že bil na Slovanu. Najprej sem pri pionirjih igral centerhalfa. V tistih časih ekipa ni imela pravice zamenjati vratarja, če se je ta poškodoval, kar se nam je pripetilo na neki tekmi. Med vratnici je moral eden izmed fantov iz polja. Pa so rekli, naj grem jaz, ker sem velik. Branil sem tako dobro, da je trener rekel, da bom ostal kar vratar. Kmalu sem pristal v pionirski reprezentanci, pozneje tudi v mladinski reprezentanci Jugoslavije. Ker sem obiskoval gimnazijo, sem imel nekaj težav pri izostankih od pouka zaradi potovanj. Ravnateljica je menila, da je nogomet za lumpenproletariat, ne pa za gimnazijce. Imel sem srečo, ker je bil profesor Medved reprezentant v namiznem tenisu in me je razumel v mojih športnih ambicijah.« Mladi Žabjek, ki se ga je že v otroških letih prijel vzdevek Žaba, je kmalu postal nepogrešljivi člen članskega moštva Slovana, pri 21 letih je sledila selitev za Bežigrad, k Olimpiji. »Predhodnik Olimpije, Odred, me je vabil v svoje vrste, ko sem bil star 17 let. Za prestop sem dobil kolo. Toda kmalu so pri Slovanu začeli gojiti večje ambicije, jasno je bilo, da se bo gradil tudi novi stadion, tako da sem se potem vrnil na Kodeljevo.« Ko je prišel drugi, resnejši klic iz Olimpije leta 1962, Žabjek ni imel več izbire, če je hotel nadgraditi nogometno kariero. Profesor Branko Elsner je bil prej še njegov soigralec na Kodeljevem, v novem klubu pa je bil že trener.

Salto kot za šalo

Sledile so velike bitke v drugi zvezni ligi, potem je Olimpija po 11 letih uprizorila vrnitev med jugoslovanske prvoligaše. Leta 1964 so bili zmaji ena izmed glavnih športnih zgodb na jugoslovanski športni sceni. Žabjek je bil sprva rezerva Friču, a je kmalu zagrabil dres s številko 1, ker ga je golmanski tekmec pošteno zamočil. Žaba je debitiral v drugoligaškem derbiju z Mariborom za Bežigradom pred 18.000 gledalci. Tekma se je končala z izidom 1:1, Olimpija pa je dobila novega prvega čuvaja mreže, tudi poznejšega kapetana, za dolgih sedem let. Naš sogovornik je bil za tiste čase zelo sodoben, izjemno gibčen vratar. »To sem dobil z gimnastiko, ki smo jo trenirali trikrat na teden pri TVD Partizan Moste. Pred tekmami sem med ogrevanjem zlahka naredil salto naprej ali nazaj. Videl sem, da so bili mnogi kolegi zelo trdi v vratih, jaz pa sem bil gibčen, precej elastičen, čeprav sem bil zelo visok,« je pojasnil ob vprašanju o tem, kakšen tip vratarja je bil – statičen na golovi črti ali z izleti, skoki v polje –, pa se je gromko zasmejal: »Zdaj ste me pa zadeli. Kakšen golman črte neki... Saj vem, današnje žoge so lažje, precej bolj nepredvidljive, ker nenadzorovano in hitro spreminjajo smer, tako da je drugače. Včasih so bile precej težje, letele so drugače. Vseeno sem jih degažiral čez vse igrišče. Danes spremljam Samirja Handanovića in vidim, da zelo rad ostane na črti. Jan Oblak je drugačen, on gre pogumno iz vrat. V mojih časih je bilo do enajstih metrov od gola vse vratarjevo. Stalno sem kričal: 'Mojaaa!', soigralci pa so samo bežali. Tudi če sem zgrešil žogo, sem moral pri tem podreti vsaj dva nasprotnikova igralca, da ni bilo nevarnosti. Običajno sem z eno roko zbijal žogo, z drugo pa sem podiral tekmece.« Legendarna je prigoda, ko je Žabjak na drugoligaški tekmi s Splitom za Bežigradom stekel čez vse igrišče, da bi pomagal soigralcem v množičnem pretepu. »To ni bilo v moji navadi. Takrat je šlo za izjemo. Raje sem svoje opravil v vratih.«

In to je počel preklemansko dobro. Dodatnega občudovanja je vreden, ker je v nasprotju s profesionalnimi soigralci redno hodil v službo v Saturnus, ki je takrat proizvajal embalažo. Bil je varnostni tehnik, vsak delavnik od 6. do 14. ure, razen ko je šlo za potovanja. Ob 16. uri je že bil na treningu z moštvom, ki je treniralo tudi dopoldne. »Direktor, gospod Rakušček, je bil naklonjen športu. Odobril mi je odsotnost ob zimskih in poletnih prirpavah pa ob tekmah sredi tedna. Toda čez nekaj let mi je dejal, naj se odločim, ali bom delal v podjetju ali igral nogomet. Imel sem ponudbe iz Avstrije in Nemčije, v svoje vrste me je še prej, ko sem bil star 24 let, vabil tudi OFK Beograd. Ko sem rekel očetu, da bi ostal v Beogradu, mi je dejal, naj pridem kar domov, sicer me bo prišel iskat s policijo. Torej ob ultimatu direktorja sem se odločil, da bom raje delal, saj sem vzporedno opravil tudi študij. Morate vedeti, da ni bilo nobenega zavarovanja nogometašev ob poškodbi. Lahko bi ostal brez nogometa in službe, imel pa sem družino.« Časopisi so se na veliko razpisali o tem, kaj Žabjek pričakuje od Olimpije, da bi postal profesionalec, posvečen le nogometu. Pisalo se je, da je zahteval osem milijonov takratnih dinarjev, nekaj let prej je ob vrnitvi v prvo zvezno ligo prejel premijo 800.000 dinarjev, pa še to, ker je odigral prav vse tekme. Tolikšna je bila cena novega fička. Žal se niso našli na isti valovni dolžini, zato se je še ne tridesetletni Žabjek odločil za kariero zunaj športa, nekaj sezon pa je še odigral kot amater za matični klub Slovan.

Še boljša 
poslovna kariera

Po vrhunski športni karieri, ki bi morala trajati dlje in biti bogateje poplačana, je v naslednjih treh desetletjih zgradil še izjemno uspešno poslovno kariero. Kmalu je zapustil Saturnus, saj so ga leta 1975 prek razpisa izbrali za direktorja tekstilnega podjetja Kroj. Tam je, poln športne odločnosti in samozavesti, uveljavil svojo vizijo v firmi s 150 zaposlenimi. »Moja poslovna kariera je bila uspešnejša kot športna. Kroj je bil med 300 najuspešnejšimi podjetji v Sloveniji, ob tem, da je prevladovala gospodarska rast. V medijih sem se pošalil, češ, kakšno je to naše gospodarstvo, če je majhni Kroj med 300 najboljšimi. Proizvodnja konfekcije je bila zelo močna, tu je bila Mura, pa Labod. Usmeril sem se v proizvodnjo uniform. Za začetek sem od propadlega podjetja Krim prevzel izdelavo čepic, tako imenovanih šapk. Neki general iz Jugoslavanske ljudske armade mi je dejal: 'Žabjek, vzemi to. Dokler bodo glave, bodo tudi šapke.' Potem smo začeli izdelovati uniforme za policiste, carinike, Slovenske železnice in tako naprej, pred osamosvojitveno vojno smo delali oblačila za Teritorialno obrambo. Za nas so delali številni kooperanti po vsej Sloveniji. V Ljubljani smo imeli močno krojilnico, tu smo vse skupaj zasnovali. V tej panogi sem bil eden izmed najuspešnejših. Še danes je v veljavi projekt, ki sem ga zasnoval za oblačenje slovenske policije,« je z razlogom ponosen Anton Žabjek, ki je s podjetjem Kroj ob začetku samostojne Slovenije podpiral tudi Nogometno zvezo Slovenije. »S takratnim predsednikom NZS Rudijem Zavrlom, s katerim sva bila nekoč tudi soigralca, sva ostala povezana. V prvih letih naše države sem redno spremljal reprezentanco doma in na gostovanjih, bil sem tudi na evropskem prvenstvu 2000. Sicer pa nisem bil več aktivno, kot funkcionar, vključen v nogomet,« nam je še razložila legendarna številka 1 ljubljanskih in slovenskih športnih simbolov, Olimpije in Slovana. Po upokojitvi leta 2000 je še skoraj desetletje ostal v tekstilnem poslu, tako da očitno šele v zadnjih letih resnično uživa upokojensko življenje. Res škoda, da ga ne vidimo skupaj z njegovimi soigralci na tekmah Olimpije v Stožicah.