Igralci so ego pustili doma in ga niso odnesli na turnir

Veselin Vujović je bil leta 1988 imenovan za najboljšega rokometaša na svetu. Vujović, sicer Črnogorec, rojen na Cetinju, se je odlikoval na položaju levega zunanjega igralca in bil z Jugoslavijo zlat na olimpijskih igrah leta 1984 v Los Angelesu, štiri leta pozneje je bil v Seulu bronast. Zdaj se 55-letnik udejstvuje trenersko, klubsko je trener rokometašev Zagreba, reprezentančno pa Slovenije. Po neuspehu na januarskem evropskem prvenstvu na Poljskem, izpadu v skupinskem delu tekmovanja in končnem 14. mestu med 16 nastopajočimi – to je bilo tudi plod radikalnega pristopa selektorja, ki ni priznal starih igralskih zaslug – je bil nedavni kvalifikacijski turnir za olimpijske igre v Riu de Janeiru nov Vujovićev test. Slovenska vrsta se je v Malmöju po zmagah nad evropskim podprvakom Španijo in Iranom ter tesnim porazom z gostiteljico Švedsko prebila na olimpijski turnir, tretjič v svoji zgodovini. Ker je Veselin Vujović ognjevit možakar brez dlake na jeziku in vedno sočen sogovornik, mu je bilo po zadnjem uspehu treba postavljati le prava vprašanja, zanimivi odgovori pa so sami leteli iz njegovih ust.

Predvsem je uspeh na kvalifikacijskem turnirju pomemben, ker je naposled na uradni tekmi padla velika Španija. Je slovenska reprezentanca opravila s tabujem?
Bilo je čutiti, da je bil kvalifikacijski turnir nastavljen tako, da se na olimpijske igre mora uvrstiti Švedska, Slovenija ali Španija bi bili postranska škoda. Tudi zato smo se mi in Španci uvodne tekme lotili kot dvoboja za življenje in smrt. Ravno Španci so v tem zaprtem krogu po točkah z neuvrstitvijo na olimpijske igre zame nezasluženo potegnili krajšo. No, Slovenija pa je v vsakem primeru odigrala dober turnir, končali smo celo kot prvi, kar je resnično zelo dober rezultat. Vesel sem zaradi svojih rokometašev, ker se zdaj zavedajo, da so sposobni nečesa, da si tega želijo, in to je velika stvar.

Forma je bila neprimerno boljša kot na evropskem prvenstvu v Vroclavu; obramba je bila odlična, a v napadu so še stvari, ki jih moramo izboljšati. Predvsem streli od daleč s položaja levega zunanjega igralca so že kronična slovenska bolezen.
Ob tem le pozivam novinarje in trenerje iz Slovenije ter vse tiste, ki spremljajo rokomet in mi nenehno postavljajo to vprašanje, da če imajo rešitev za ta igralni položaj, naj mi jo predložijo. Odkrito bi jo sprejel z vsem srcem, preprosto, kaj naj naredimo? Naj nekoga nacionaliziramo, mu damo slovenski potni list?

Realnost na tem igralnem položaju torej ni tista, ki bi vlivala optimizem?
V tem trenutku imamo na tem položaju Boruta Mačkovška, Sebastian Skube ni za ta položaj. A Mačkovšek je daleč od dobre forme, menim, da vsekakor potrebuje resen psihološki remont. Kdo bi tu še lahko bil? Nenad Bilbija, ki je že bil v moštvu, pa nato ne, Vid Levc je premlad, objektivno nimamo rešitve za ta položaj, to je velika težava. Če nam jo bo uspelo rešiti, bo Slovenija spadala v vrsto resnih kandidatov za visoko uvrstitev v Riu de Janeiru.

Klemna Cehteta, ki se je tokrat izognil reprezentančnemu nastopu, torej ne boste več klicali?
Težko. Menim, da njegova odpoved ni bila poštena. Ne zanima me klubski interes, menim, da je pomislil, da na kvalifikacijskem turnirju nimamo možnosti in je vse le izguba časa. S tem mi je pokazal, da ni človek zmagovalec. To je to, kar me moti.

Kje pa se je zgodil zmagoviti premik v glavah, ki se je pokazal v Malmöju?
Starejši smo bili za eno tekmovanje, nekateri igralci so ego pustili doma in ga niso odnesli na ta turnir. Selektor je bil to, kar je, namreč ta, ki odloča o sestavi moštva, o vsem; tega sem si vedno želel. Nekateri igralci so dojeli, da bom selektor še nekaj let in je bolje, da so z menoj dobri, ne pa slabi. Malce se šalim. Tokrat smo se vedli kot reprezentančna družina, bili smo odvisni drug od drugega. Želeli smo si najboljše, za vsako žogo smo umirali, obramba in igralci na klopi so sodelovali. To je bilo močno čustvo, tudi vi bi kmalu dojeli, kakšen čustveni naboj je bil v garderobi, na 
sestankih. Resnično je bilo na tem turnirju zelo lepo biti slovenski selektor.

Tudi vaši varovanci so v primerjavi z evropskim prvenstvom na Poljskem delovali bolj sproščeno, manj zapeto.
Na EP na Poljsko smo šli s široko razvitimi zastavami, sanjali smo o visoki uvrstitvi. Tokrat smo odšli tiše, kot da bi nas javnost že nekoliko odpisala. Igralce sem prepričal, da bo – karkoli se bo zgodilo na turnirju – življenje teklo naprej, vrnili se bodo v svoje klube, k svojim pogodbam, družinam. Da je to na turnirju za njih le nagrada.

Sproščenost je seveda prerasla v samozavest.
Imeli smo moralo, večji del tekem s Španijo in Švedsko smo po rezultatu zaostajali, a smo pokazali voljo in zdržali do konca. Tako ali tako pa smo bili na tekmi proti Švedski tudi nesramno sodniško okradeni. Tudi to tekmo bi morali dobiti. S tem bi nekako potrdili rokometno diplomo, ljudje bi rekli, vi ste pravi, dobili ste Švede na domačem igrišču in Špance. Vi ste zdaj resna reprezentanca.