Ljubiteljem motociklizma zastaja dah, ko se po globalnih dirkališčih zapodijo Marc Marquez, Valentino Rossi, Jorge Lorenzo, Dani Pedrosa in druščina. Motorji brnijo, pnevmatike cvilijo, dirkači kaskadersko na kolenu polagajo ovinke, za nas pa so tako in tako najbolj drzni in nori tisti dirkači, ki dirjajo po severnoirskih cestnih dirkah in tistih na otoku Man. Ker smo nostalgiki, prisegamo na legendarnega italijanskega motociklista Giacoma Agostinija, če preidemo Sočo, pa nam na misel takoj pride Janko Štefe. Torej zajahajmo motocikel in se poženimo! »Pri nas sta bili gostilna in servis za Tomosove mopede in Puchove motocikle. Pri motorjih sem bil vedno poleg, prijazen možakar iz Ljubljane pa mi je ob priložnosti posodil moped. V Ljubljani je bila namreč ocenjevalna vožnja po mestu, izvedli pa so tudi hitrostno dirko na Urh. Na njej, to je bilo leta 1957, sem zasedel tretje mesto. Star sem bil 12 let, ta uspeh me je podžgal. Dirkanje ima namreč vsak v sebi, že rodiš se s tem. Dirkanje z motocikli je bilo takrat priljubljeno, tovarna Tomos je namreč imela razvejano mrežo servisov za motorje. Če ne bi bilo Tomosa, gotovo ne bi bilo ničesar od tega,« je pripoved uvedel Janko Štefe. »Ko smo tekmovali na dirkah svetovnega prvenstva, je bila Tomosova tovarniška ekipa zelo dobra; prednjačila je znamka motociklov Kreidler, sledil je Suzuki, nato pa je bil že Tomos. Bili smo pri vrhu,« In res so bili, Italijana Luigi Rinaudo, Gilberto Parlotti, Zdravko Matulja, Adrijan Bernetič namreč in, seveda, Janko Štefe. Ta je bil devetkrat jugoslovanski državni prvak v motociklizmu; petkrat v razredu do 50 kubičnih centimetrov, štirikrat pa v tistem do 125. Trzinčan je v razredu do 50 ccm dve leti vozil dirke tudi za točke SP. »Najboljše mesto, ki sem si ga privozil, je bilo šesto v Hockenheimu leta 1968, osvojil sem eno točko. To je bila sploh prva točka za jugoslovanski motociklizem,« pripomne legenda, ki je sicer ob Tomosovem dirkalniku, v razredu do 125 ccm vozil španskega bultaca. Štefe je pri naštevanju vidnih dosežkov omenil še osmo mesto iz Assna, 9. iz Le Mansa in deseto iz Imole. Kaj bi slovenski motociklisti dali, da bi se danes v treh razredih, ki dirjajo za svetovno prvenstvo, prerinili med deseterico!
V Portorožu v morje Sopotnice motociklističnih dirkačev so tudi nesreče, Janko Štefe pa na srečo v svoji karieri ni imel resnej- šega padca in poškodbe. »Padel sem velikokrat, a na bolniški nisem bil en sam samcati dan. Leta 1959 pa sem denimo v Portorožu z motorjem zletel v morje, skupila jo je noga. Oče mi ni več hotel dati motorja, jaz pa tisto leto sploh nisem več hotel iti v šolo. Zaprisegel sem, da če ne bom dirkal, se ne bom niti učil. Sem pa pozneje bil na bolniški dve leti, ko sem se polomil pri smučanju. Takrat sem tudi pri 25 letih končal z dirkanjem. A itak sem vozil že 11 let, tega ne moreš početi v nedogled,« je pripomnil. |
Dirke kot smučanje
No, v nekdanjih časih so, denimo v Sloveniji, motociklistične dirke izvajali na navadnih cestah, na primer v Portorožu, Škofji Loki, Kamniku, Murski Soboti, seveda ne smemo izpustiti legendarne dirke v hrvaški Opatiji. Vse to so bila tekmovanja z zelo kakovostno mednarodno udeležbo. »Takrat so bile omenjene dirke kot alpsko smučanje za časa Bojana Križaja, zbralo se je po 30.000 gledalcev. Ljudje so resnično živeli s tem. Opatijska dirka je bila najlepša, pravi pojem, a vsako leto se je tam tudi kdo smrtno ponesrečil,« je naš šampion na dveh kolesih iz rokava stresal spomine. Spet se nam je nostalgično orosilo oko, seveda pa se Štefetovi dirkaški časi povsem razumljivo ne dajo primerjati z današnjim življenjskim ritmom motociklističnega brzenja po stezah. »Takrat je bilo vse bolj amatersko, zdaj pa je že preveč profesionalno. Prehudo je, šli so predaleč. Vse je postalo tudi predrago, tekmovalni motocikel denimo stane dva milijona evrov. Menjalnik je denimo vreden toliko, kot je vsega denarja za dirkaštvo potrošil Tomos. Čeprav je zdaj dirkanje čudovito gledati. Včasih smo denimo vozili po robovih, če si v Opatiji zapeljal s ceste na kamenček, si bil mrtev. Danes pa moraš imeti res hudičevo smolo, da se na dirki ubiješ. Hitrosti so bile v naših časih manjše, a kljub temu je bilo dirkanje nevarno. Danes je vse bolj varno, videti pa dosti privlačneje,« je Štefe ubesedil tehnični vidik. No, koga od današnjih dirkačev pa občuduje oziroma mu je po slogu vožnje najbolj všeč? »Vse imam rad, navijam za vse, a glavni je zame Marc Marquez. Ta je poseben tip, ne pade z motorja, edini je, ki ostane na njem. Valentinu Rossiju kapa dol, za svoja leta je odličen. Jorge Lorenzo pa tako tako, tisti, ki se ne zna peljati po dežju, zame ni dirkač,« je ocenil profile asov. Denar pa pri tekmovalnem motociklizmu seveda igra glavno vlogo, današnje tovarniške ekipe so zares prave tovarne. Primerjava s Štefetovimi časi? »Pet let sem vozil za Tomosovo ekipo, bilo je kar v redu, vse je bilo brezplačno: motocikli, rezervni deli, prevozi. Le prišel si, se usedel na motor kot Rossi in se odpeljal. Tako je bilo, ko sem tekmoval s 50-kubičnim motociklom, 125-kubičnega sem namreč imel zasebnega, vzdrževal sem ga sam. Le za primer, na dirko na Češkem sem vzel nekaj denarja za bencin, salamo in nekaj za popiti, nič drugega. Tako je bilo to, dirkači smo bili malce nori. Nekaj bom povedal; če danes fantom ne bi dali prav nobenega denarja, bi ravno tako dirkali. Ne potrebujejo dvajset milijonov evrov, kolikor jih je za dveletno pogodbo dobil Lorenzo. Denimo sam, če že dirkanje imaš v sebi, bi peljal brez plačila. Takrat nismo dirkali za denar, temveč za dušo. Tisti, ki je priden, nima pa nadarjenosti, nikoli ne bo ničesar dosegel. Brez talenta ni športnika, to moraš imeti v sebi,« je trzinski as besedno prestavil v višjo hitrost. Danes so dirkači reklamni panoji, Janko Štefe pa je denimo nekaj denarja, za reklamiranje kokte in jupija na motociklu, dobil od Slovenijavina. Pravi, da je to bilo bolj za pokritje stroškov bencina in gum.
Strah pred motorjem
No, kako pa Avto-moto zveza Slovenije v športnem delu skrbi za motociklizem? »AMZS zanj bolj malo skrbi, že v mojem času je bilo tako. Tomos je s svojimi dirkači v svetovnem prvenstvu posegal na druga, tretja mesta, sam sem se vozil na petem, šestem. Moral bi biti le malce boljši od Kreidlerjevih motociklov. Od avto-moto zveze smo potrebovali 5000 mark za izboljšave na motociklu, zveza in denimo tudi v Kamniku pa jih niso našli. Zveza ni nikoli ničesar dala, tako in tako so na njej le komercialisti. Sem pa od zveze, takrat je bila še v Beogradu, dobil denimo kazen. Ko sem odšel na dirko na Češkem, jih nisem zaprosil za dovoljenje, na njej pa sem se po naključju pripeljal prav na prvo mesto. Na zvezi so to izvedeli iz časopisov in doletela me je kazen.« Legendarni 50-kubični tomosovec Janka Štefeta pa je zdaj razstavljen v Muzeju motociklov na Vranskem. »Kaj bi bil tukaj pri meni v Trzinu, tam naj bo in na njem naj piše, da sem ga vozil, naj to ljudje vidijo,« je odločno pristavila naša nadvse čila 71-letna motociklistična legenda. Janko Štefe pa ima doma denimo 500-kubičnega veterana yamaho, ponaša se z letnikom 1981. »Včasih se z njim malce zapeljem, a raje se ne. Ker če peljem, padem. Seveda znam peljati, denimo konec tedna, a to ni več to, kar je bilo, zdaj si pač avt. Denimo pripelje kakšen mlajši motociklist, sam se poženem za njim in se nato znajdem na tleh. Motorja se moraš bati, če se ga ne, te pokoplje. To pravilo moraš spoštovati. Pri nas je narobe, mulci imajo motorje z močjo 150 konj in nato tekmujejo, kdo bo hitrejši. Če v sebi nimaš spoštovanja do motorja, je to hudič. Drugače pač ne moreš preživeti,« je sklenil Janko Štefe, ki je po koncu športne kariere 25 let vodil servisno delavnico za avtomobile znamke Citroën.
