Hotel je pomagati,
 a ga krdelo volkov ni pustilo medse

Tomaž Čižman je bil eden izmed junakov slovenske smučarske pravljice v 80. letih prejšnjega stoletja. S svetovnega prvenstva v Vailu leta 1989 se je vrnil z bronasto kolajno v superveleslalomu. Danes je uspešen poslovnež, mož in oče dveh otrok, pri Mednarodni svetovni smučarski zvezi pa tehnični delegat. »Z ženo imava družinsko podjetje. Šest nas je zaposlenih. Glede na to, da so težki časi, nam gre kar dobro. Vodiva tudi trgovino z obutvijo, sicer pa veleprodajo bralnih in sončnih očal, precej sodelujem tudi s Pošto Slovenije,« prijazno pove Tomaž, ki je začel svojo poslovno pot po vrnitvi iz Združenih držav Amerike, kjer je bil štiri leta profesionalec. »Trener nisem hotel postati, čeprav sem imel dovolj znanja. Zato sem po koncu športne kariere malce pregledal trg in se lotil posla,« se spominja svojih začetkov v trgovini s športno opremo v Novem mestu. Po prihodu močne konkurence iz tujine je hitro uvidel, da bo treba menjati branžo. »Pravočasno sem zaklenil vrata in se lotil drugih zadev,« je pojasnil. Zgodi se, da številni poslovni partnerji šele danes ugotavljajo, s kom imajo opravka. »A vi ste Tomaž Čižman … Nismo vedeli, pa toliko časa sodelujemo,« Tomaž razkrije, kakšen je včasih dialog v kateri izmed slovenskih lekarn, kamor pripelje izdelke.

Hvaležen Cerkovniku

V svetovnem pokalu je Tomaž končal zgodbo leta 1990, ko je odšel v Severno Ameriko. Levji delež zaslug za to gre zdaj že pokojnemu Tomažu Cerkovniku, ki je bil Čižmanov velik prijatelj. »Vseskozi sem ga spraševal, kako je v Ameriki. Poleti 1990 mi je rekel, naj se odločim. Da mi zdaj lahko še pomaga, potem ne več, saj je želel skleniti svojo športno pot,« opiše, kako je potekal pogovor prijateljev, ki sta se dobivala na kavi v Črnučah. Čižman je bil pred sezono 1990/91 16. veleslalomist sezone. Zaradi upokojitve enega od tekmecev bi se v novi sezoni vozil v elitni petnajsterici. Pri Rossignolu mu zaradi preboja v prvo jakostno skupino niso hoteli izboljšati pogodbe. Tomaž jih ni nameraval prepričevati, šel je med profesionalce v ZDA. »To je bila ena mojih najboljših odločitev. Tam si odpreš oči,« je še danes ponosen, da je sprejel izziv. Spoznal je, da si v Ameriki za vse sam. »Organiziraš treninge, rezervirati moraš proge, letalske vozovnice, hotele in prevoze,« opiše, kaj mu je vzelo po dve uri na dan. Prva dva meseca mu je pomagal Cerkovnik, potem je bil za vse sam. »To so neprecenljive izkušnje, ki ti prav pridejo vse življenje,« je pojasnil Čižman, ki bo Cerkovniku večno hvaležen za nasvete in pomoč.

Oster do SZS

Po tekmovalni karieri je ohranil stik s smučarskim cirkusom, danes je delegat Mednarodne smučarske zveze (FIS). Prizna, da je to edino, kar ga je še mikalo pri delu v smučariji. Z nasveti mu je bil na voljo nekdanji trener Matjaž Krajnc, ki je vodja tehničnih delegatov za vzhodno Evropo. Po seminarju sta sledila teoretični in praktični del izpita. Tomaž je to uspešno opravil, danes pa nekajkrat na leto bdi nad tekmami svetovnega pokala. »Prej zakulisja organizacije tekme nisem poznal. Zaradi te funkcije ostajam v smučariji, srečujem stare prijatelje, po navadi pa tekmo izkoristimo, da gremo skupaj z družino tudi smučat.« Spremlja tudi razmere v slovenskem smučanju. Pred leti je v navezi s Črtom Slivnikom želel pomagati, a je njegova pobuda naletela na gluha ušesa v Smučarski zvezi Slovenije. »Bil bi vez med terenom in pisarno. Dejansko ljudje na zvezi ne vedo, kaj se dogaja na terenu, kako se dela. Vpogleda v to ni. Želel sem pomagati in biti ta most,« razkriva Čižman. Tega bi se lotil z vso resnostjo, ker je želel pomagati. »Ko sem prišel na zvezo, sem jim jasno povedal, da sem edini človek, ki tega dela ne potrebuje. A če so že govorili, da potrebujejo pomoč, sem jim bil na voljo. Takrat in nikoli več. Niso me sprejeli,« nadaljuje Tomaž, ki se je bil pripravljen celo odpovedati plači. »To je kot krdelo, ki k plenu ne spusti nikogar od zunaj. Tako deluje Smučarska zveza Slovenije, ki v tem hipu potrebuje nekoga s trdo roko in vizijo. Ta človek bi se moral spoznati na finance in marketing. Žal mi je, ker je moral z zveze Primož Ulaga, ki jo je bil edini sposoben voditi na tak način. Danes takšnega človeka ne vidim,« je pesimističen. Ni mu niti jasno, kaj, če sploh kaj, počne marketing zveze. »Da s toliko medaljami z olimpijskih iger ostaneš brez starih sponzorjev, potem je to velika sramota,« ogorčeno pravi Tomaž in razume, kako na zvezi iščejo potencialne pokrovitelje, kako jih nagovarjajo. »Ne smeš viseti le na Petrolu in Gorenju, trkati moraš na 1000 vrat, če je to treba. In predvsem moraš imeti projekt in vizijo. Naša zveza pa vizije nima,« še pristavi, saj mu ni vseeno, kaj se dogaja s slovenskim smučanjem.

Fenomenalna Tina

Jezijo ga slabe razmere v smučariji, a se po drugi strani veseli uspehov Tine Maze. Zadnji uspehi na svetovnem prvenstvu imajo po Tomažem mnenju še večjo ceno, ker so bili doseženi na zahtevni progi. »Resnično so bile težke, a še vedno ne preveč zahtevne, saj je to navsezadnje svetovno prvenstvo. Stranski nakloni na strminah so naredili svoje. Na takem terenu lahko nastopajo in zmagujejo le najboljši, Tina pa je taka,« občuduje slovensko šampionko. »Ona je fenomen. Kaj vse je naredila v svetovnem pokalu … Izjemna je! Škoda le, ker je zapravila toliko produktivnih let pod okriljem zveze. Precej več bi lahko iztržila,« meni Čižman, ki je v petek, 13 februarja, srečal abrahama.

Pred dobrim mesecem dni je bolje spoznal tudi Andreo Massija, ki vodi Tinino ekipo. »Skupaj sva stala na določenih delih proge v Cortini d'Ampezzo in se precej pogovarjala. Vidi se, da ničesar ne prepusti naključju, Tinina ekipa deluje brezhibno.« Čižman prav v Massiju vidi morebitnega rešitelja slovenskega smučanja. Po njegovem ne bi bilo napak, da bi z njim delale tri najbolj nadarjene smučarke. Čižman pravi, da je to edina rešitev za slovensko smučanje. »Če bo šlo tako naprej, smo obsojeni na propad,« opozarja in predvideva, da bodo smučanje trenirali le še otroci premožnih staršev.