Himno poje 
glasno in 
iz srca

Slovenski nogometni reprezentant Kevin Kampl se zdi med vsemi fanti največji domoljub. Čeprav – ali pa prav zato – sploh ni bil rojen v Sloveniji. Mladenič, ki bo jeseni dopolnil 25 let, se je rodil in odraščal v nemškem Solingenu. Tam so delo in boljše razmere za življenje kot v rodnem Mariboru našli njegovi starši, oče Jože in mama Anica.

Nogometna družina

Odraščal je v kulturno in etnično zelo pestrem okolju, z bratoma Šekijem in Denisom ter sestrama Sabino in Manuelo. V otroštvu se je med brcanjem žoge z vrstniki poleg nogometnih veščin učil tudi strpnosti. Pri njih se je sicer pogosto govorilo nemško, okolju se je treba prilagoditi, ves čas pa seveda tudi slovensko. Srce staršev je ostalo v Sloveniji, zanjo močno bije tudi Kevinovo.

Nogomet je bil vedno pomemben del življenja njihove družine. Oče je v mladosti igral za mariborski Železničar, Kevinova brata sta, sicer bolj za rekreacijo kot zares, v nižji ligi brcala žogo za domači Solingen. Najmlajši pa se je stvari lotil precej bolj resno. Nikoli ne pozabi omeniti, kako zelo so ga pri tem podpirali starši. Mama je šla pri petdesetih celo delat vozniški izpit, da ga je lahko vozila na treninge. Njegove nogometne veščine so kmalu opazili lovci na talente, že od malega je svoje morebitne telesne pomanjkljivosti – s 180 centimetri ni posebno velik, s 65 kilogrami pa se zdi precej krhek – nadomeščal z vztrajnostjo, okretnostjo, nepopustljivostjo. Fanta niso opazili le v Nemčiji, dobil je tudi vabilo v slovensko reprezentanco do 15 let, ki jo je tedaj vodil Matjaž Kek. Takrat se je naučil slovensko himno, ki jo še vedno pred vsako tekmo državne reprezentance poje glasno in iz srca.

Mame ne more prepričati

Prav trener, ki ga je odkril in mu dal priložnost, je bil pozneje razlog, da se v Sloveniji na Kampla ni več računalo. O nesporazumu med njima – menda je Kevin vabilo v ekipo dobil prepozno, Kek pa naj bi mu vseeno zameril, ker se ni oglasil – nogometaš noče govoriti. Ne preteklost, zanimata ga sedanjost in prihodnost, pravi fant, ki so mu v letih čakanja na slovenski klic ponujali nemško državljanstvo in nastopanje za tamkajšnjo reprezentanco. Sanjska ponudba za sina priseljencev. A jih je zavrnil. »Nisem hotel nemških papirjev.«

Pri 17 je podpisal pogodbo z Bayerjem iz Leverkusna, a so ga potem posojali nižjeligašem, tudi nekaj poškodb je bilo, nogometno je čisto zares zaživel šele, ko ga je za takrat odmevne tri milijone kupil avstrijski Salzburg. Tam je hitro postal prvi zvezdnik, kljub temu je želja po igranju v zanj najmočnejši ligi, torej nemški, v njem tlela naprej. In tako kot so na Kampla končno spet začeli računati Slovenci – najprej selektor reprezentance do 21 let Tomaž Kavčič, za Kevinov članski reprezentančni debi je pozneje poskrbel Slaviša Stojanović, Srečko Katanec pa brez njega ne more več –, so se za njim spet začeli ozirati tudi v Nemčiji. Ob ponudbi dortmundske Borussie, za katero je Kevin vedno goreče navijal, noben drug ponudnik v resnici ni imel pravih možnosti, da v svoje vrste zvabi nadarjenega Kampla. Izpolnile so se mu otroške sanje, dobesedno, prav pa mu pride tudi, da ima do doma le okrog 60 kilometrov. Včasih skoči domov kaj pojest, je povedal. Na družino je res zelo navezan, zdaj ima priložnost, da se staršem oddolži za vse, kar so naredili zanj, ampak mame kljub vsemu še ni prepričal, da bi se upokojila.

Frizuro pustite pri miru!

»Življenja, kot sem ga poznal prej, nimam več,« pravi Kevin Kampl, po eni strani navdušen nad pozornostjo, ki mu jo namenjajo, a se po drugi zaveda vseh tegob, ki jih to prinaša. Nekateri navijači težko razumejo, da se jim ne more posvečati v čisto vsakem trenutku in s toliko žara, kot bi si želeli. Prav tako ne gre vedno verjeti vsem zapisom v medijih, pravi Kevin, ki se sicer s sedmo silo tako v Nemčiji kot tudi v Sloveniji prav dobro razume. Prijazni fant pač. Se pa zaveda, da se ob napakah in porazih v nogometu navdušenje hitro spremeni v kritike. Ne nujno argumentirane. Pa tudi to zanj ni velik problem. Le v njegovo pričesko, kar precej znan je zaradi nenavadnih oblik in barv na glavi, se ne vtikajte.

Pri tem pa je ta prijazni fant, ki ima rad mirne sprehode v naravi s svojo dolgoletno prijateljico Vanesso in se tudi v kuhinji dobro znajde, resnično nepopustljiv. To je moja stvar, pravi, a je vendarle pri pričeskah malce manj drzen kot nekoč, saj bi rad, da se več kot o laseh govori o njegovi igri. Njemu je všeč igra Luke Modrića, pravi, ker je Hrvat gibljiv in nepredvidljiv. Takšen je pravzaprav tudi Kevin Kampl, ki ni nič več zgolj prihodnost, temveč že sedanjost slovenskega nogometa. Kako lepo bi bilo, če bi se to pokazalo tudi v nocojšnjem dvoboju z Angleži.