Grand slam pomembnejši kot vse drugo na svetu

LJUBLJANA – Liga prvakov že že, a v Mariboru ni le toti nogomet. Tam je tudi toti tenis. Športna življenjepis in pot Mime Jaušovec sta tako bogata in pisana kot pri malokaterem, ne le domačem, tudi tujem športniku. Ker je najboljša slovenska teniška igralka vseh časov zelo iskriva sogovornica, pa so drobci skrajno zanimivih detajlov kar polnili sogovornikovo domišljijo.

A kako je Mima sploh zašla v beli šport? »Stanovali smo povsem blizu Teniškega kluba Branik. Starši so tam tudi delali. Brat Zoran je pet let starejši in je športno prvi začel. Ves čas smo preživeli na športnih igriščih. Denimo, doma na ulici smo igrali nogomet, bila sem kratko postrižena in sem se pretvarjala, da sem malce bolj fantovska. Po nogometu smo postavili stojala za namizni tenis, a igrali tenis. Oče je bil dejaven v atletiki in me je tja tudi peljal. A jaz sem odšla čez cesto na teniška igrišča in tam tudi ostala. V bistvu sem bila edina deklica v skupini tenisačev. Leta 1966 sem nastopila na prvem turnirju, pionirskem prvenstvu Slovenije. Ko pride prvi uspeh, pa te to žene naprej, in tako se je vse tudi začelo. No, loparje smo si izposojali v klubski Branikovi hišici; gospod Jelnikar mi je vedno navrgel, naj pridem naslednje leto, saj sem še premajhna. Tako si je brat lopar izposodil zase in ga nato dal meni,« se spominja Mima Jaušovec.

S petnajstimi leti je prvič odšla v ZDA na Orange Bowl, na neuradno mladinsko svetovno prvenstvo na Florido. »Iz kroga v krog sem zmagovala in na koncu turnir tudi osvojila. Takrat ni bilo telefonskih povezav, kot so danes. Moji starši so čez en teden prek jugoslovanske agencije Tanjug izvedeli, da sem zmagala. Njihov prvi odziv pa je bil, joj, naša hčerka je živa in zdrava, vse je v redu,« je šaljivo nadaljevala. Nato jo je ameriško poklicno združenje povabilo na profesionalne turnirje. »Težava pa je bila v tem, da sem v žepu, za bivanje v Ameriki, imela le petdeset dolarjev. Ko sem na Orange Bowlu prejela pokal s pomarančami, mi je prireditelj ponudil, da bi nanj vgraviral moje ime in priimek. Seveda sem bila za. Naslednji dan so mi pokal vrnili, poleg pa je bil še račun za petnajst dolarjev. To je bil seveda šok, a nisem imela izbire. Tako nisem imela denarja niti za vozovnico do Kalifornije, kjer je bil prvi profesionalni turnir. Pomagala mi je češka reprezentanca z Martino Navratilovo, vzela me je pod svoje okrilje. Ker sem imela na Braniku nekaj časa tudi trenerja iz Češke, sem namreč govorila ta jezik. Denarja ni bilo veliko, a vsakič, ko sem se kvalificirala, sem dobila toliko, da sem lahko šla na naslednji turnir,« je Mima kolo zgodovine spominsko skrbno vrtela naprej in dodala, da je bilo leto 1974 njen poklicni teniški začetek.

Pariška restavracija

Zares je nemogoče, pri tako omejenem prostoru, opisati vse uspehe Jaušovčeve. Osredotočili se bomo na odprto prvenstvo Francije v Roland Garrosu. Tam je Mima med posameznicami zmagala leta 1977, naslednje leto pa slavila še v paru z Romunko Virginio Ruzici; dvakrat je v posamičnem finalu izgubila. »V tenisu je osvojitev grand slama nekaj, kar si želi vsak igralec. To je pomembneje kot vse drugo na svetu. Ko ga osvojiš, si zapisan z zlatimi črkami, tega ti nihče ne more odvzeti. Tudi moje ime je vgravirano na osrednjem igrišču v Parizu. Kamor koli prihajam v povezavi s tenisom ali zunaj njega, vsi me vedno predstavljajo kot zmagovalko turnirja za grand slam v Roland Garrosu. To je moj največji uspeh, tudi ponos, zaradi tega naslova me po vsem svetu tudi vabijo. Dobiš tudi status v družbi velikanov,« se Mimi, ko se omeni mesto luči, zaiskrijo oči. »Vsako leto se vračam v Pariz, s kolegi in prijatelji, kdor je pač v tistem trenutku z menoj. Obiščemo restavracijo, kamor sva z bratom Zoranom hodila na večerje tisto leto, ko sem osvojila turnir. Vse je kot neke vrste obletnica. Letos bodo z menoj tudi igralke iz kluba, tako da bom na večerjo povabila še njih. To so krasni spomini. Z Ruzicijevo sva denimo ostali najboljši prijateljici. Najino prijateljstvo izhaja že iz mladinske dobe, družita se tudi najini družini, skupaj hodimo na dopust. To je trdno prijateljstvo, Virginia sicer živi v Parizu. Tja grem tudi, ko tam ni turnirja. Pariz je zame eden od najlepših turnirjev in najlepše mesto. Vse je povezano. V Parizu gledalci dajejo poseben naboj, sodelujejo v vseh dvobojih. Vedno si izberejo nekoga, za katerega bodo navijali. So pa zelo pošteni. Znajo ceniti dobre dvoboje, tudi mesto vseh tistih štirinajst dni živi za to,« je Mima razumljivo še vedno navdušena nad turnirjem, ki bo letos od 24. maja do 7. junija.

Leta 1978 pa je denimo v Wimbledonu z Ruzicijevo izgubila finalni dvoboj v parih; proti Avstralkama Kerry Melville Reid in Wendy Turnbull sta nesrečno izgubili s 6:4, 8:9 (8:10), 3:6. »Wimbledon je povsem poseben turnir, občinstvo je drugačno, igra se na travi. Vse je bolj urejeno in mirno. Tudi bolj konservativno. Zelo strogo se držijo pravil; tudi če bi Roger Federer ali pa v svojem času Björn Borg hotela na igrišče brez posebne značke, ju ne bi spustili; tudi če bi igrala finale,« je Mima Jaušovec po boemskem Parizu orisala starokopitni in deževni London.

»Tam sem doživela tudi najhujši poraz v karieri. Z Ruzicijevo si tega še danes ne moreva oprostiti. V drugem nizu sva imeli dve zaključni žogi, za prvo sva že menili, da sva z njo odločili dvoboj, in sem že odšla na mrežo po čestitke. Nasprotna igralka pa se je obrnila, nastavila lopar in žoga je padla čez mrežo v polje. Nato sva imeli še eno zaključno žogo za niz, a na koncu dvoboj izgubili. To so porazi, ki jih ne pozabiš, ki ti v spominu vedno ostanejo z grenkim priokusom. A takšen je šport, to moraš vzeti v zakup,« pravi Mima, katere glavni trener je bil brat, strokovne nasvete je delil na vseh turnirjih za grand slam.

Jaušovčeva je bila tudi kapetanka jugoslovanske in slovenske reprezentance v pokalu federacij. »V tisti dobri veri, ko želiš nekaj vrniti tenisu, sem to funkcijo tudi opravljala. Na žalost pa so poleg tudi birokracija in uradniki, ki vedno najdejo napake, zanje stvari nikoli ne narediš dovolj dobro. Pred nekaj leti sem se odločila, da bom prenehala. To je bilo v bistvu amatersko delo, šlo je ogromno časa, zanemarila sem klub in družino. Ostaja tudi nekaj grenkobe, saj je to bila zlata ekipa. S Katarino Srebotnik, Tino Pisnik, Tino Hergold, Majo Matevžič in Petro Rampre smo imeli izjemne uspehe,« se spomni boljših časov slovenskega ženskega tenisa.

Ohranja mladost

Glavna zasedenost Jaušovčeve je Teniški klub Mima Maribor; no, lahko namignemo, da klubska igrišča ležijo v prelepem delu obdravskega mesta. »Uradno sem v pokoju, v življenju in karieri pa sem si vse morala prislužiti s trdim delom. Zaslužek sem z bratom vložila v teniško središče. To je moje življenje, rada imam ta šport. Poseben užitek mi je, da delam z vrhunskimi tekmovalkami ali pa s tistimi, ki pridejo dvakrat na teden. To mi nekako tudi ohranja mladost, daje energijo. Tu je tudi mlajša delovna sila, ki mi da še nekaj energije. Nekdanji tenisač Marko Tkalec je tu trener že tri leta, zelo dobro sodelujeva. Edino, kar me zelo ovira, so poškodbe. Imela sem dve operaciji na kolenu, morala bi ga zamenjati. Tudi s kolkom imam težave. Edino to me žalosti, ne morem biti tako dejavna, kot bi si želela. Ves ta moj teniški rod ima enake težave. Veliko jih je zamenjalo kolena in kolke. To je očitno posledica takratnih materialov, igrali smo v ravnih Borovovih copatih iz platna, in to je pač pustilo posledice,« navrže 58-letnica.

Mima še vedno obiskuje teniške turnirje, tudi predava o preskoku, ki ga igralke doživijo, ko končajo športno pot. Je tudi predsednica nekdanjih igralk za Evropo v ženskem teniškem združenju. »Letos imamo srečanje v Wimbledonu, v načrtu pa imam podobno prirediti tudi v Mariboru. Rada imam tenis, ko se v Parizu usedem na tribuno na osrednjem igrišču, mi v telesu še vedno požene adrenalin,« sklene najboljša teniška igral..., ne, teniška legenda. Ne le slovenska ali jugoslovanska, svetovna.