»Žal sem preveč neposreden, zato me ljudje ne marajo,« je rekel naš hokejski selektor pred časom. In kljub olimpijskemu četrtfinalu risov se to bržčas ne bo prav dosti spremenilo. Nekaj tega smo lahko po vrnitvi iz Sočija že tudi opazili. Medtem ko smo mi še vedno pod vplivom hokejske pravljice iz Sočija, se na neki drugi ravni bijejo bitke med funkcionarskimi egi, kar Matjaža Kopitarja, človeka, ki mu je iskreno hudo, da so njegove Jesenice tako grdo hokejsko zamrle, močno jezi. Če bo treba in če bo imel vsega dovolj, bo, pa ne s prav lahkim srcem, pač odšel. Ponudbe iz tujine ima, tudi dovolj mlad je, da se mu še ljubi sprejemati nove velike izzive.
Dva cilja
A ne pred svetovnim prvenstvom, na katerem se bodo risi znova poskusili vrniti med elito. Ko je leta 2010 Matjaž Kopitar prevzel reprezentanco, je imel dva cilja: uvrstitev na olimpijske igre, to se mu je izšlo, in konstantnost v skupini A svetovnega hokeja, brez tistih zoprnih selitev v skupino B. Na to skupaj z Matjažem Kopitarjem še čakamo, obeti pa resnici na ljubo niso najboljši. Ne pri zgolj sedmih igriščih, 150 registriranih igralcih, enem profesionalnem klubu in zgolj enem igralcu v ligi NHL.
Prav slednji, Matjažev sin Anže, je dokaz, da se da. Z voljo, delavnostjo in poštenostjo, na kar prisega družina Kopitar. Tako bi se dalo obuditi tudi slovenski hokej, ki je bil nekoč naša dika in ponos. Ampak treba je zgrabiti in delati. Tako kot je to storil Matjaž Kopitar, sin strojevodje, s katerim je hodil na hokejske tekme na Jesenice in se nad tem dinamičnim športom čedalje bolj navduševal. Najdlje je igral za Jesenice, tudi za slovensko reprezentanco, zaradi nezdravljene hernije pa precej mlad končal profesionalno kariero. Takrat ni dosti razmišljal o trenerski karieri, bolj se je obetala kariera gostilničarja na Hrušici, kjer živijo Kopitarjevi, a so ga prijatelji in hokejska strast premamili, da se je lotil tudi tega izziva. Z resnostjo in skrbjo za sleherno podrobnost. Da je lahko tudi zoprn, pravijo nekateri o njem. In se včasih kar strinja. »Tudi od svojih najbližjih si želim, da je vse optimalno.
Samo led in garderoba
Kopitarjevi so zelo povezana družina. Fanta, Anže in mlajši Gašper, očetu skrbno prisluhneta med poletnim premorom, ko ju ohranja v formi. Matjaž Kopitar je avtoriteta, kot trener to tudi mora biti. Novinarji se vedno znova radi spominjamo podatka, da sta Matjaž in Anže nekoč celo igrala drug proti drugemu, oče trener in igralec Maribora, Anže Kranjske Gore. Očetu Matjažu na tisti tekmi ni bilo lahko.
Pravzaprav se zdi, da Matjažu Kopitarju na nobeni tekmi ni lahko. »Med tekmo skušam biti karseda zbran, pa to ne pomeni, da se sicer ne bi rad smejal,« pojasnjuje svojo zadržanost. Če izžarevaš svojo nervozo, to prenašaš na igralce, pravi. In če od njih zahtevaš optimalnost, moraš biti tak najprej sam. Je strog trener, pravijo, in tudi po mizi zna udariti in povzdigniti glas. Pri 25 močnih in bojevito razpoloženih fantih v garderobi je treba vedeti, čigav glas ima največjo težo.
Ko je šel Anže pri šestnajstih igrat ne Švedsko, sam, je bilo očetu Matjažu zelo hudo. Težko je, ko moraš svojega mladiča spustiti iz gnezda, pa če mu še tako zaupaš. Po Anžetovi selitvi v Los Angeles je ta postal drugi dom Kopitarjevih. Matjaža LA Kings upoštevajo tudi kot strokovnjaka, poslušajo njegove nasvete za delo z mladimi, ga sprašujejo o razlikah med ameriškim in evropskim hokejem in podobno. Zaradi vodenja reprezentance je tega zdaj malo manj, ampak vrata, pa ne le ta, so mu široko odprta.
Matjaž Kopitar bi rad še kaj postoril v slovenskem hokeju. Ampak njega zanimata le »led in garderoba«. Moštvu Anže, ki ne more igrati zaradi obveznosti v NHL, na ledu manjka, zunaj njega pa prav nič, je pošten Matjaž. Ker imajo fantje takrat več miru. Ko so mu očitali nepotizem, ker je v reprezentanco uvrstil tudi Gašperja, je bil jedrnat, da prav dobro ve, zakaj je tam. Vsekakor ne zato, ker je njegov sin. V Soči ga ni peljal. On ve, zakaj.
Ne mara stalno se ponavljajočih vprašanj, na zavist, ker je oče najbogatejšega slovenskega športnika, se je nekako navadil. Ima manj prijateljev kot prej, a ti so pravi, rad reče ta gospod na videz mrkega obraza in zahteven do vseh okrog sebe. Še najbolj pa do sebe.
