Če bo šlo vse po načrtih in pričakovanjih vpletenih, bi lahko že maja dobili nov zakon o športu, ki bo nadomestil tistega iz leta 1998. Sprejetje novega zakona se vleče kot jara kača, nekaj zaradi klasičnih birokratskih zapletov, nekaj pa tudi zaradi pomanjkanja zavzetosti uradnikov in politikov na oblasti ter odločnosti, iznajdljivosti in odločnosti športne sfere. Predlog zakona, ki naj bi ga sprejel državni zbor, je daleč od idealnega, med drugim je največ prahu dvignila zdaj že razvpita napoved o nadaljnji prepovedi prodaje nekaterih alkoholnih pijač na športnih dogodkih, ki bi lahko krepko pripomogla k boljšemu finančnemu položaju klubov in društev. Zakon o športu pa sam po sebi ne more urediti prav vseh stvari, ki se dotikajo športnikov in športa v celoti, zato se bodo morale spremeniti tudi nekatere stvari na področju zdravstva in financ.
»Problemi so realni in prav z nastajajočo zakonodajo in nacionalnim programom športa poskušamo reševati to področje. Stabilizirati želimo šport s financiranjem prek javnih financ na lokalni in nacionalni ravni. Verjamem, da bomo zakon sprejeli že v prihodnjem mesecu in da bomo dobili realne okvire za to, da se bo začel nacionalni program v tem delu udejanjati. Zdaj že več let ne moremo izvajati programa in sistemsko utrjevati panožnih zvez na področju izobraževanja in izpopolnjevanja ter usposobitve trenerjev,« je dejal predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Bogdan Gabrovec, ki poskuša z zadnjimi pozivi vplivati na dodatne izboljšave predloga zakona. »Zadnji sestanki s predstavniki vlade in gospodarstveniki nam dajo upanje, da je luč na koncu predora. Morda se je vlada tudi zaradi prihajajočih volitev začela zavedati, da je treba pomagati tudi z dejanji, ne le deklarativno,« pravi Gabrovec, ki upa, da bo država našla tudi nov način obdavčevanja nagrad, ki je po njegovem prepričanju danes krivično do najboljših športnikov, saj so morali športniki do uspehov priti s finančno pomočjo staršev in v veliki meri obubožanih klubov, zdaj pa so obdavčeni dvojno. Prvi mož krovne športne organizacije vidi velik problem pri finančni stabilizaciji športnikov med 14. in 21. letom starosti. »Gre za na videz nezanimivo kategorijo, kar ne drži, saj takrat kar 70 odstotkov športnikov preneha tekmovati. Ne glede na zvezo in šport pa je v tem obdobju težko najti sredstva za to kategorijo športnikov. Trudimo se, a dejstvo je, da država tukaj še ni dojela, kako je treba spremeniti razmerja.«
