FOTO: Žene spregovorile o junakih

Žena kapetana Vida Kavtičnika, Maša, je bila tudi sama aktivno predana športu, saj je trenirala tenis. Še vedno se po njej pretakajo nepopisni občutki radosti, ponosa, veselja in hkrati malce zaskrbljenosti, tiste značilno ženske, materinske. Njen dragi si je namreč le nekaj minut pred koncem ene najbolj razburljivih tekem v zgodovini ekipnega športa poškodoval koleno, in četudi so prve prognoze pesimistične, je prepričana, da bo Vid zmagal tudi to bitko. »Ženam vrhunskih športnikov vsekakor ni lahko spremljati vseh teh naporov, trepetati ob poškodbah in preživljati nevšečnosti, ki jih prinaša njihova odsotnost. Vendar je vse v hipu poplačano z najbolj pristnimi čustvi sreče, ko veš, da je tvoja ljubljena oseba dosegla življenjski cilj, za katerega se je vseskozi žrtvovala. Ta bronasta medalja je veliko več kot le nagrada za zmago,« nam je zaupala Maša, ki z družino trenutno živi v Montpellieru, znanem francoskem mestu, za katero igra njen mož.

Ati, vrni se!

»Obožujem velika tekmovanja,« nadaljuje. »Tam se po dolgem času spet vidimo z drugimi ženami in dekleti naših junakov. Tokrat sem bila pred tekmami, še zlasti zadnjima dvema, precej nervozna, zato sem tudi odšla tik pred zdajci v Pariz. Trudiš se, da bi ostal pozitivno naravnan, čeprav je težko, saj te preveva toliko različnih občutkov, ko se zavedaš, kako zelo si povezan z igralci, in deliš z njimi vsa ta čustva. Ko smo ženske skupaj, je malce laže, ker se napetost porazdeli, in vesele smo, da si lahko delimo skrbi, pomisleke, hkrati pa veselje in ponos. Med tekmo denimo nikoli ne gledam streljanja sedemmetrovk, sploh Vidovih, takrat se raje obrnem stran. Veliki spopadi pač nosijo neko drugačno vznemirljivost, z njo pa pridejo tudi obvezni rituali. Pred vsako borbo se morava slišati, potem so tukaj še ekipni rituali, pa določene zaobljube, ki si jih igralci zadajo, preden se podajo v boj. Športniki so namreč zelo vraževerni – in to jim pomaga pri motivaciji. Še vedno pa so največja spodbuda otroci, zaradi katerih je postal drug človek. Lara in Lev sta njegova spodbuda, ko je najtežje, in po mesecu odsotnosti ga že pošteno pogrešata. Sploh zadnje dni sta bila že malce nervozna in sta komaj čakala, da se ati vrne domov,« je čustvena Maša, ki zatrjuje, da je prav urejen odnos doma temelj za doseganje vrhunskih rezultatov. »Dom je varen pristan in rokomet je pričakovano glavni del našega vsakdana. Zavedam se, da moram ustvariti takšno ozračje, v katerem bo lahko Vid najbolje deloval, se odprl in izrazil svoja čustva, obup, žalost, srečo … Pride čas, ko se je treba umiriti in motivirati, pridejo težki dnevi po porazih, še težji po poškodbah, a pomagata občutek varnosti in prepričanje, da mi lahko stoodstotno zaupa.«

Vid je pravi borec

Ko se je tekma končala, je bila Maša najprej vsa iz sebe od veselja, hitro za tem, ko je videla, da njen bojevnik težko hodi, jo je popadla zaskrbljenost. »Pa ne že spet to nesrečno koleno, sem si rekla. Vendar je prevladalo dobro razpoloženje navijačev, ki so me bodrili, naj ne srbim, saj bo z Vidom vse v najlepšem redu. Prve napovedi specialistov sicer niso najbolj rožnate in očitno bo potrebna operacija. A če je kdo sposoben vse to prenesti, je to zagotovo moj Vid,« je neomajno prepričana ponosna Maša, ki pravi, da je njen dragi eden izmed psihično najmočnejših ljudi, kar jih pozna. »Rehabilitacija bo hitrejša tudi zaradi medalje, saj je ta zlati bron najboljša motivacija za naprej,« spodbudno pove presrečna žena rokometnega asa.

Oče je moj največji ponos

Šestinpetdesetletni selektor in legenda svetovnega rokometa Veselin Vujović je slovenskemu občinstvu zlezel pod kožo. Že stati ob tako izjemni osebnosti je veličastno, saj izžareva neverjetno prezenco, strahospoštovanje, hkrati pa daje občutek topline in varnosti. Z ženo Ljiljano sta ustvarila družino in preživela številne vzpone in padce. Mlajša hčerka Bojana se je pred leti odpravila na študij v Barcelono, sin Marko pa čez lužo, kjer trenira ameriški nogomet, zato se bolj redko videvajo. Na njegovo srečo se je hči po študiju vrnila v Črno goro, zadnje čase pa so bili razvejani med rodnim Cetinjem, Beogradom in Zagrebom. Bojana je na očeta zelo navezana in ne skriva, da je on njen največji ponos. Z mamo sta se polni pričakovanj odpravili navijat tudi v Pariz in komaj preživeli infarktno končnico z zmagoslavnim razpletom.

Temperamentni 196 centimetrov visoki mojster motivacije in borbenosti se že spogleduje z mamljivimi ponudbami, saj si ga po veličastni zmagi na mestu selektorja želijo številne reprezentance. Vendar Veselin zatrjuje, da se dobro počuti pri nas in da bo še naprej ostal 'Janez'. Spremljevalni štab sicer verjame njegovim besedam, a se potihoma boji, da bi ga sosedje Hrvati lahko premamili s sanjsko ponudbo. Vujo je sicer namignil, da bi se lahko naši fantje naslednje leto z evropskega prvenstva vrnili z zlatom, a je pri tem premišljeno izpustil svojo funkcijo, kar ustvarja dodatno nevednost, ali bo tudi v bodoče vodil zlate fante z bronasto kolajno.

Poljub kot najlepše darilo

Na prizorišču nepozabne tekme je bila tudi Dominika Bezjak, žena našega organizatorja igre Marka. Tudi onadva imata lepe spomine na poletni mesec pred dvema letoma, ko sta se na idiličnem Ptujskem gradu poročila po dolgih letih skupnega življenja. Kakšen blagodejen učinek ima srečna družina, potrjuje dejstvo, da nam je Bezi na sprejemu šampionov pred ljubljansko mestno hišo dejal, da ga doma čakajo tri lepotičke, ki mu pomenijo vse na svetu. »One so moje bistvo in razlog, da se trudim v vsakem trenutku iz sebe iztisniti maksimum. Ni lepšega kot po zmagi objeti in poljubiti ženo,« je čustveno priznal in dodal, kako zelo se je veselil vrnitve k svojima princeskama Lini in Leni.

Najprej poroka, potem medalja

Še en presrečni rokometni zvezdnik ne bi zmogel brez podpore svoje novopečene žene. Pred slabega pol leta sta si Jure Dolenec in Saša obljubila večno zvestobo, pred tem pa se še razveselila sinka Marka. »Teh trenutkov se ne da opisati, saj so čustva močnejša od besed. Spremljati moža skozi vrtinec najbolj norih čustev je neprecenljivo. Biti zraven, ko se bori za svoje sanje, pa vsako ženo izpolni. Življenje športnikov in njihovih družin še zdaleč ni tako rožnato, kot se zdi navzven, saj je veliko odrekanja, a se sčasoma privadiš in se še bolj povežeš,« smo izvedeli od ponosne Saše.

Solze sreče

V mesto ljubezni je s prijateljicami in rokometnimi navdušenkami odpotovala tudi Urša Jelen, zaročenka našega krožnega igralca Vida Poteka. Opremljena z navijaškimi rekviziti, polna pričakovanja in vznemirjenja, se je postavna radiologinja, zaposlena v kliničnem centru v Ljubljani, le stežka zadrževala pred eksplozijo čustev. Sledili so najlepši trenutki v njunem življenju in solze sreče so ji oblile obraz. »Najlepši občutek je, ko vidiš svojega ljubega, kako se bori in ne popusti, na koncu pa zmagoslavno dvigne roke v zrak,« je navdušenje, pomešano z globoko ljubeznijo, izrazila bodoča nevesta.

Dobrodošel, Lan

Naš prvi vratar Matevž Skok je skoval najlepše darilo za sinov rojstni dan. Celjan je imel veliko razlogov za čustvene izbruhe, saj je osvojil medaljo, s tem izpolnil sinovo največjo željo, povrhu pa le nekaj dni za tem dobil še drugega sina. Ta je pohitel na svet in se rodil nekaj tednov pred rokom, zato je moral par dni počakati na svoje ime. »Z ženo Barbaro sva imela v ožjem izboru pet imen, zaradi nepričakovanega poroda sva ga zmanjšala na dve in se na koncu odločila, da bo najin drugi sin Lan. Starejši Val je tako dobil bratca in medaljo, ki je ne spusti več iz rok, zato na vse sprejeme hodim brez nje,« s solznimi očmi pripoveduje simpatični Skok.

Proslavljali na ulicah

Tudi naš drugi vratar Urban Lesjak je imel v Parizu ob sebi močno podporo. Njegova Petra Ojsteršek je bila ena izmed glasnejših navijačic, ko je njen dragi v odločilnih minutah ubranil vse strele hrvaških napadalcev, pa se ji je odvalil od srca velikanski kamen. »Še nikoli v življenju nisem občutila tako močnih čustev neizmerne sreče. S prijatelji, ki so mi delali družbo v francoski prestolnici, smo proslavljali še dolgo v noč, tudi na pariških ulicah,« smo izvedeli od ponosne Petre, ki je vesela, da je bila lahko del te športne pravljice.