FOTO: V hrvaškem hotelu je padla 3 metre globoko

LJUBLJANA – Ura je odbila 14. Pet minut za tem že sediva za mizo, naroči sladoled. Na hitro v mislih preleti urnik aktivnosti, ki jo še čakajo. Zadnje štiri ure je bila v službi. Za pogovorom sledi še en intervju, potem fitnes. Vmes se domov vrne njen fant Milan, ki je bil na treningu košarke v Italiji, potem bo odgovorila na kopico elektronske pošte, da o času, ki ga nameni 17-letni hčerki Niki, ne govorimo. Vse to in še veliko več je vsakdanjik 41-letne nasmejane in superpozitivne Tanje Cerkvenik. Aja, pa dvakrat se je danes že razjezila, ker ji je neki neotesanec zaparkiral parkirni prostor za invalide. »Dobro sem, tudi z Milanom se dobro ujameva. Morda tudi zato, ker sva oba invalida. Drug drugega razumeva. Prej sem imela fanta, ki ni invalid. Preveč sva mislila na to, kaj jaz lahko, česa ne smem. Pri Milanu pa tega ni. Ko se mi kaj zgodi, zamahne z roko in greva dalje,« v smehu pove Tanja, ki je štiri leta in še malo čez do ušes zaljubljena v Milana Slapničarja. Njej je 41 let, njemu 29. »Milan ni tipičen 29-letnik, je precej bolj odgovoren,« ga Tanja pohvali.

Usodni korak

Tanja je paraplegik. Od leta 2003, ko je zvečer v hotelu v Poreču stopila skozi vrata, ki bi morala biti zaklenjena. Pa niso bila. Padla je tri metre globoko. »Hodila sem prva, govorila ves čas kot zdaj... In se je zgodilo,« razloži, kako si je poškodovala 12. prsno vretence.

Še pred nesrečo se je začel krhati njen zakon. Z možem sta čutila, da to ni to. »Po moji nesreči je želel, da bi poskusila znova. A kako naj ga imam spet rada, če ga pred nesrečo nisem imela? Bolje je končati. Ko sva šla narazen, mi je odleglo,« nadaljuje Tanja. Po tako hudi nesreči sledi zahtevna rehabilitacija. Telesa in glave. Prvo je šlo hitreje, v glavi in svojih mislih pa je potrebovala bistveno več. »Uradno je rehabilitacija trajala dve leti, pol leta sem čakala na invalidsko komisijo. V mislih pa je trajalo dlje,« prizna. Težke čase ji je uspelo premagati tudi s pomočjo športa, ki mu je bila sicer zapisana že kot otrok. Deset let je trenirala atletiko. Bila je nadarjena šprinterka, obiskovala je športni oddelek Gimnazije Šiška. Tam si je šolske klopi delila z Nino Jerančič, Rašom Nesterovičem, Boštjanom Kosom in Vesno Spalevič. »Ker sem si pri 15 letih naložila odvečne kilograme, ki so me omejevali pri treningu šprinta, sem zamenjala panogo. Trener mi je rekel, da s tako veliko ritjo ne bom več konkurenčna. Zato sem metala kopje,« se spominja svojih športnih dni pred nesrečo. Po usodnem dogodku jo je hitro obiskala tudi Mirjam Kanalec, danes predsednica Društva paraplegikov Ljubljanske pokrajine. Predlagala ji je, da se začne ukvarjati z invalidskim športom, a Tanja ji je tedaj zabrusila: »Jaz bom hodila!« Žal se to ni zgodilo.

Morala bi v formulo

»Pet let sem potrebovala, da sem se sprejela takšno, kot sem. Potem ni bilo več težav,« pripoveduje Tanja, ki se je zapisala atletiki tudi pri športu invalidov. Metala je kopje, trenirala je z Romano Kuhar. »Igor Malič, bil je sekretar Zveze za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijski komite, mi je vedno pravil, da bi morala v formulo (dirkanje z vozički, op. a.). Takrat sem vztrajala pri kopju, danes pa mi je zelo žal, ker ga nisem poslušala,« priznava Tanja, ki je na mednarodni ravni zasedla 4. mesto na evropskem prvenstvu, 5. na paraolimpijskih igrah in 6. mesto na svetovnem prvenstvu.

»Veste, v športu invalidov je tako, da štejejo le medalje. Jaz je nimam, tudi zato, ker so tako združevali skupine invalidov, da sem bila vedno na slabšem. Ker sem imela tega dovolj, sem leta 2012 končala športno pot. Sedem let sem trdo trenirala po šestkrat na teden, odrekanja ni manjkalo,« razloži, zakaj se je poslovila in poiskala nove izzive.

»Menim, da se invalidi premalo vsakodnevno ukvarjajo s športom. Zame je šport kot kisik, ne morem brez njega! Trikrat na teden grem v fitnes na kolo, po 21 kilometrov naredim na trening.« Leta 2013 je poskušala tudi veslati, a se je izjalovilo, čeprav ji je italijanski strokovnjak, ki jo je videl na Ljubljanici, napovedoval celo medaljo na igrah v Riu de Janieru. A je potem trenerka Nina Mozetič imela na Primorskem preveč obveznosti, v Ljubljani pa novi trener ni bil kos pričakovanjem, ki jih je imela Tanja. »Stara sem bila 37 let, ne pa 30. Če bi jih imela 30 in čas do Tokia, bi šla na glavo v to. Kaka imitacija me ne zanima,« odločno pribije Tanja.

Ambasadorka svetovnega teka

Vesela in ponosna je, ker si sama služi kruh. Pred nesrečo je delala na Zavarovalnici AS, tam je ostala tudi po njej, danes je likvidator osebnih zavarovanj. »Takoj ko so videli, da bom lahko nadaljevala svoje delo, so mi ponudili možnost. Še danes sem jim hvaležna,« pove Tanja, ki je prav na pobudo delodajalcev postala tudi ambasadorka svetovnega teka Wings for life. Sedmega maja po vsem svetu tečejo in zbirajo donacije, da bi poškodbe hrbtenjače naredili ozdravljive. Poleg tega Tanja precej časa nameni evropskemu prvenstvu v namiznem tenisu za invalide, ki bo konec septembra v Laškem. Dobrih pet mesecev poprej pa bo Laško gostilo že 14. Slovenia Open. »Vedno sem si želela ostati v športu na takšen način, zato sem vesela, da me je ZŠIS-POK povabil k sodelovanju,« se veseli Tanja, ki je odgovorna za prijave, usklajevanje prihod, pripravo garantnih pisem in tisoč in eno drugo malenkost. Odgovornosti se ne boji, temveč jo naravnost obožuje, delo opravlja vestno in korektno. Sodelavke in sodelavci jo imajo radi. Pa tudi njena psička Ajša, ki ji krajša dneve, medtem ko njen srčni as Milan v Italiji igra košarko.