Biti v družbi ljudi, ki ne le da omikano pripovedujejo, skrbno načrtujejo, ampak dejansko zmečejo predsodke v koš, je redka sreča. Tako srčno, radosti polno nam je bilo v druščini košarkarske ekipe šestih fantov, sicer varovancev Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič (CUDV) Draga, ki so jim Slovenske novice z dobrodelnim skladom Ivana Krambergerja, ljubljanskim Dobrodelnim društvom Hiša sonca ter velikim imenom slovenske košarke Petrom Vilfanom omogočile prvi poletni košarkarski tabor, v katerem so moči združili fantje s posebnimi potrebami in bržkone bodoči profesionalni košarkarji, predvsem pa so dobili izkušnjo za vse življenje.
| Košarka, smeh in zabava Za Primoža, dva Žana, Mitjana, Alena in Martina so bili štirje dnevi tabora izjemno aktivni, prvi trening košarke je bil zjutraj, sledilo je plavanje, kosilo, spet plavanje in zvečer trening. Staršev in šole niso kaj preveč pogrešali, preveč opravka so imeli s smejanjem in zabavo. |
Ta je bila, v nasprotju z marsikatero drugo, s katero jim žal in prerado postreže vsakdan, tako pozitivna in sončna, da bo ostala v njihovih srcih do konca dni. Spomin nanjo jim bo dal moči v trenutkih, ko bodo zaupanje vase še kako potrebovali.
»Staršev ali šole nismo nič pogrešali, brez skrbi,« pripoveduje 18-letni Primož, »dosti preveč opravka smo imeli s smejanjem, plavanjem, zabavanjem, morje je bilo odlično, treningi pa naporni, dvakrat na dan, čeprav je bilo vroče kot pes,« obuja spomine na vremenske razmere, nas, zbrane na terasi doma Centra za usposabljanje Elvira Vatovec Strunjan, pa spravlja v smeh. »No, kar se tiče Petra Vilfana, res je prijazen, Peter je zakon! Nikoli nam ni pozabil prinesti sladoleda,« sklene Primož. Oba Žana, mlajši jih šteje 14, starejši 21, povesta, da so trenerji košarke odlični, treningi niso mačji kašelj, izkušnja pa lepa. In zelo rada bi jo še kdaj ponovila. Mitjan, 20 let ima, ter 13-letni Martin prikimavata.Najmlajši član Vrhunske ekipe, tako se imenuje košarkarski tabor Petra Vilfana, je osemletni Alen, njegova sreča je obsijala prav vse, preštel je, da ima celo osem novih prijateljev, da gre sicer domov, a bi šel raje igrat košarko.
Njihovi štirje dnevi so bili izjemno aktivni, prvi trening košarke je bil zjutraj, sledilo je plavanje, kosilo, spet plavanje in zvečer trening, izvemo od spremljevalk šestih fantov Lidije Slatner in Janje Koritnik, ki sta ponosni na mlade košarkarje. Vse aktivnosti so počeli skupaj s preostalimi udeleženci košarkarskega tabora, vseh skupaj jih je bilo 57. Potapljali so se, raziskovali, jedli, pluli z ladjo, počivali, spoznavali svetova, v katerih živijo eni in drugi, predvsem pa so metali predsodke v koš. Vrzimo predsodke v koš je namreč ime novega projekta, ki se mu bo posvetil Peter Vilfan: »Ne predstavljam si več življenja košarkarskega tabora brez naših novih prijateljev. In obratno, odziv preostalih udeležencev tabora, ki nimajo posebnih potreb, ter njihovih staršev je bil sijajen, čudovito smo se povezali.« O tem, da so največji ljudje najbolj preprosti, smo se prepričali, ko je, čeprav zapisan v zgodovino košarke z zlatimi črkami, skromno dejal: »Če ne bi naredil tega tabora, je to enako temu, da v življenju nisem storil čisto nič.«
