Marko Grilc - Grilo (33), kot ga kličejo prijatelji, se je akrobacijam na deski zapisal že v otroštvu, ko je predano sledil cilju postati profesionalni deskar prostega sloga. Najbolj uživa zunaj urejenih smučišč, udeležbam na tekmovanjih po vsem svetu pa je dodal še snemanje filmčkov o velikokrat neverjetnih podvigih. Poleti snežno desko zamenja za skejt in še raje surf, takrat živi za jahanje valov. Šport je njegov način življenja, ki mu je brezpogojno predan, nedavna huda poškodba pa mu je dala novo poslanstvo.
»Takoj sem vedel, da sem si zlomil hrbet!«
Deskar, ki na leto opravi na tisoče dobesedno vratolomnih skokov z za marsikoga nepredstavljivimi triki, je imel lani neverjetno srečo v nesreči, za kar je neizmerno hvaležen. Treniral je v Avstriji in pri enem od skokov že v zraku vedel, da mu ni uspel. »Ko sem treščil na tla, mi je bilo takoj jasno, da sem si zlomil hrbet, to je tako močan pok, kot bi zlomil desko,« opiše usodni dogodek. »V telesu je sicer od šoka toliko adrenalina, da poškodbe ne čutiš najbolj, ne veš točno, kako hudo je, nekateri celo vstanejo in se malce sprehodijo,« pojasni, saj je o tem govoril že z mnogimi, ki so doživeli podobno. »Ko so navzoči ob skakalnici pritekli k meni, sem jim povedal, da se me naj ne dotikajo, da imam zlomljen hrbet, da noge sicer čutim in naj pokličejo helikopter,« povsem umirjeno opisuje. »V bolnišnici v Schladmingu so me zdravniki prepoznali, saj je deskanje tam res priljubljeno. Po slikanju hrbtenice je prišel zdravnik in mi povedal, da ima zame res slabo novico, da imam počeno tretje vretence. Čakal sem, kaj bo še dodal, in ker ni, sem si oddahnil, zame je bila to dobra novica,« pove z nasmeškom. Sledila je operacija, hrbtenico so mu učvrstili z vijaki, ki jih bo nosil še do avgusta.
Dan po poškodbi je bil najtežji. Preletavalo ga je nešteto misli, od tega, kaj se mu je zgodilo, do tega, kako hudo je, kaj bo še lahko počel, svoje so dodali še močni analgetiki. Tisti dan so ga tudi že prvič postavili na noge. »Takrat ti v glavi preklopi – aha, lahko stojim! Vidiš prvi pozitivni premik. Zavedal sem se, da to pomeni, da zdravnik ve, da zmorem, in to mi je dalo moč. Zato nisem klical sester za nobeno pomoč. Sam sem stopil po hrano, na stranišče. Sicer sem stisnil zobe, a … To je pa miselnost športnika,« se nasmehne.
V bolnišnici je ostal teden dni, časa za premišljevanje je bilo precej. Zelo so mu pomagale tudi dobre želje, ki so mu jih ljudje z vsega sveta pisali na njegov zid na facebooku in jih je prebiral, že ko je bil na intenzivni negi. »Prej si ne bi nikoli predstavljal, a prav neverjetno, koliko pozitivne energije in notranje moči sem dobil s tem,« je hvaležen. V veliko olajšanje mu je bilo tudi, da je bila njegova soba poleg sobe z novorojenčki. »To ve le malo ljudi, ampak ko so mi na mojo željo ukinili analgetike in je njihov učinek popuščal, takrat mi je bilo težko. Moj prag bolečine je sicer visok, a to je huda poškodba. Takrat me je jok novorojenčkov pomirjal, hodil sem jih gledat,« pove Marko, ki ga je očetovstvo precej spremenilo. »Družina mi res veliko pomeni, z otrokoma sem postal bolj odgovoren, dozorel sem,« je iskren. »Ogromno mi je pomenilo, ko mi je Nina (Kay, op. p.) v bolnico pripeljala moja otročka,« pove nežno. Maxx je že pravi fantek, ki sledi očkovemu vzoru in že deska, pa tudi rolka. Emma, ki je pravkar dopolnila dve leti, je to zimo prevozila prve deskarske metre, je pa, seveda, očkova ljubica. »Maxx je prvi in sin, kar je neopisljiv občutek, ko pa me Emmica samo pogleda, se povsem stopim, neverjetno sva povezana,« razneženo prizna.
Nezgoda je prinesla sporočila in novo poslanstvo
»V svoji nezgodi vidim veliko pozitivnih izkušenj in sporočil,« pove Marko, ki tudi sicer v življenju in ljudeh vidi in išče svetle plati. »Prva misel po padcu je bila, ali bom še lahko peš peljal v vrtec svoja otročka,« pove. »Zelo hitro sem se tudi zavedal, da se je to zgodilo zato, da se ustavim in uredim, kar je treba. Zlom povezujem s spremembo v zasebnem življenju. Pri tem, kar počnem jaz, moraš biti več kot stoodstotno z glavo pri tem, kar delaš,« je iskren.
»Zdaj bolj cenim in polno izkoristim trenutke, ko smo z otrokoma skupaj, že mesec dni po nezgodi sem oba peljal deskat. Nenehno se silim iz cone udobja, da izkoristim, kar mi je dano, pa mi lahko ne bi bilo več,« opiše. »Zato sem se tudi hitro odločil da bom maja nastopil na teku Wings for life, zdaj s povsem drugačnim zavedanjem, kaj pomeni, da lahko hodim. Zdi se mi, da sem dobil sedaj poslanstvo večjega pomena, kot je ta, da dosegam svoje cilje,« pove.
Njegov vsakdan je tako že od prvega dneva po vrnitvi domov pravi delovnik. Dopoldne trening, nato terapija, kosilo, počitek, čas z otroki, nato še lažji večerni trening, vikende pa ima proste. Takrat se z otrokoma odpravi na sneg. »Po nekaj tednih v mestu vidim, koliko ti daje narava,« pravi. »Na tekmovanja se sicer nameravam vrniti, a je moj največji cilj zdaj promoviranje športnega načina življenja. Vidim, da imam lahko velik vpliv, pišejo mi ljudje, da sem jim s svojim načinom življenja in miselnostjo vzor. Če s svojim zgledom kakšnega najstnika prepričam, da gre v naravo, namesto za računalnik, bom vesel. To sedaj vidim kot svojo nalogo,« zaključi.
