Dvajseto mesto v plavanju je enako kot stopničke v smučarskih skokih

Ko smo bili v otroških letih, so nam rekli, da smo zelo plovni, torej da se dobro držimo na vodni površini in da bi lahko bili dobri plavalci. Tudi če bi bili, bi bili le majhna riba v primerjavi s plavalnimi morskimi psi. Denimo Borut Petrič bi nas pojedel za malo malico. Kranjčan je bil, poleg evropskih naslovov v mladinski konkurenci, evropski članski prvak na 400 prosto in drugi na 1500 prosto leta 1981 v Splitu, leta 1983 v Rimu na enakih progah dvakrat srebrn, leta 1977 je v Jönköpingu prejel bronasto odličje na EP za 1500 m prosto, leto pozneje je bil v Berlinu svetovni podprvak na kilometru in pol, peto mesto na 1,5 km kravl na igrah leta 1980 v Moskvi pa je njegova najboljša olimpijska uvrstitev.

Zakaj se je sploh odločil za plavanje, nas je pri življenjski zgodbi Boruta Petriča najprej zanimalo. »Ha, ha, ha,« se je zasmejal. »Ni tako preprosto. Oče Drago je bil vsestranski športnik, eden od športov, s katerimi se je ukvarjal, je bilo plavanje. Začel sem plavati in potem prešel v vaterpolo. Pri enajstih letih pa sem ugotovil, da ne bom mogel dobro igrati vaterpola, če ne bom znal tudi dobro plavati. Vrnil sem se v prvi šport, da se naučim plavati, a usoda je na srečo hotela, da sem v plavanju ostal.« Res na srečo, starejši ljubitelji športa še pomnimo legendarno tekmo na 400 m prosto z evropskega prvenstva v Splitu, ko si je Borut priplaval zlato, premagal je favoriziranega dolgoprogaša iz Sovjetske zveze Vladimirja Salnikova, bronasto odličje pa so za vrat obesili Borutovemu bratu Darjanu. »V spominu imam izbrisano dogajanje od prihoda v cilj, tega se še spomnim, pa vse do trenutka, ko sem se ulegel v posteljo. Sploh ne vem, s kom se govoril, kaj sem delal, kdo je bil z menoj, ničesar ne vem. Od takrat, ko sem se v postelji naposled umiril, naslednji dan sem namreč imel start, pa se spomnim vsega. Vmes pa ne, ničesar, na žalost je vse izbrisano,« je Borut Petrič opomnil na evforijo v dalmatinski prestolnici.

Tistega leta, torej leta 1981, je bil izbran tudi za najboljšega jugoslovanskega športnika. »Morate vedeti, da če bi bilo to prvenstvo v Berlinu ali v Londonu, niti slučajno ne bi bil razglašen za najboljšega športnika v Jugoslaviji. To je bilo pač domače prvenstvo in evforija domače zmage je prinesla to, da je ta uspeh v Jugoslaviji štel največ. Čeprav je treba vedeti tudi, da je bilo v nekdanji državi zaradi tega, ker je bila konkurenca strašna, zelo zelo zelo težko postati športnik leta. Dodaten naboj in čar je dalo dejstvo, da je bilo evropsko prvenstvo pač v Splitu,« je bil Borut še naprej v dalmatinskem melosu.

Vsi grešijo

Zakaj dalmatinskem? Borut Petrič je namreč že tri leta trener v plavalnem klubu Jug iz Dubrovnika. Tam vadi tudi Slovenko Tanjo Šmid, v bazenu Gruž pa je osvojil celo svoj prvi naslov državnega prvaka, tisti pri mlajših pionirjih, bilo je leta 1973. »Razmere za vodne športe so tukaj idealne. Za plavanje sicer majceno manj kot za vaterpolo. Ta je v Dubrovniku starejši brat, ki nosi nove obleke in ki prvi dobi kosilo, mi smo pa mlajši brat, ki nosi ponošena oblačila in pri kosilu čaka, kaj mu bo pustil starejši brat. Bazen v Gružu je le za dva kluba, vaterpolskega in plavalnega, je pokrit, streha se čez poletje odstrani, čez zimo pa je seveda pokrit. Konkurenca med športi v Dubrovniku je sorazmerno majhna, k nam v plavalni klub otroci kar prihajajo. V tem trenutku jih imamo več kot tristo. Sem glavni trener v pomenu, da vsi drugi trenerji delajo po mojih smernicah, hkrati pa sem trener prve ekipe. Nimamo članskih hrvaških reprezentantov, imamo kadetske, nekaj punc in fantov obeta, a v plavanju se na žalost vse dogaja zelo počasi. Ko začne otrok plavati, je potrebnih šest let, da ga kot trener pripelješ do neke ravni. Nato se ta pač dviga. V plavanju je najprej treba osvojiti prvino, vodo, v kateri nismo rojeni, in to, kar zadeva dihanje in koordinacijo, prinaša veliko težav. Šele potem se lahko začne trenirati, otroci so v klubu šest let, da lahko rečejo, da znajo plavati, prej se pa še vedno učijo,« pove plavalni strokovnjak.

Kaj pa meni o današnjem slovenskem plavanju? Za nas plavalne laike je vrhunska kakovost le Damir Dugonjić, drugi pa se ne prebijejo proti vrhu, ni kakovostnega preskoka. »Tu grešite maksimalno, a ne le vi, daleč od tega. Grešijo v bistvu vsi. Anja Klinar je bila na zadnjem svetovnem prvenstvu v Kazanu trikrat uvrščena med najboljših deset plavalk. V polfinalu je bil Peter John Stevens, dolgoprogašici Tjaša Oder in Gaja Natlačen sta se uvrstili med šestnajst najboljših. Imeli smo še nekaj uvrstitev okoli dvajsetega mesta. Verjetno se bom marsikomu zameril, a plavanje je šport, ki je razširjen po vsem svetu. Dvajseto mesto v plavanju je zame skoraj enako kot uvrstitev med prve tri v smučanju ali smučarskih skokih. Marsikomu moje mnenje ne bo všeč, a plavanje in atletika sta neprimerljiva z drugimi športi. Tega se ljudje premalo zavedajo, razširjenost teh dveh športov je bistveno večja kot katerega koli zimskega športa ali športov, ki so tudi na poletnih olimpijskih igrah. Nikogar ne podcenjujem, olimpijski prvak je olimpijski prvak, a v plavanju je to malce težje postati.«

Petrič je primerjal tudi kakovost slovenskega in hrvaškega plavanja. »Slovenija je bistveno bistveno spredaj. V Sloveniji je delo vrednota, pa naj se to sliši še tako pocukrano, tukaj pa to ni. Je vse bolj tisto, kar jim je dano od narave ali boga, kakor pač kdo želi slišati. V Sloveniji pa več ali manj vse dosežemo skozi delo, redko le z nadarjenostjo.« Borut je seveda ocenil tudi aktualni trenutek svetovnega plavanja. V njegovih časih je bilo na dolgih progah drugače, namreč danes tam vrhunske dosežke in uvrstitve dosegajo že Kitajci in Korejci, smo ciljali na tarčo. »Plavanje se je maksimalno razširilo. Včasih niso plavali ne temnopolti ne rumenopolti, zdaj plavajo eni in drugi. Če pogledate, koliko držav je dobilo medaljo na svetovnem prvenstvu ali še širše, koliko držav je imelo uvrstitve v finale, med osem, so to zares velike številke. Plavanje in atletika, pri njej niti ne vse discipline, teki in plavanje so specifika, ki je neprimerljiva z drugimi športi. Je šlo pa plavanje maksimalno maksimalno naprej. Vrh se je zelo razširil, lahko si, z dobrim rezultatom, prvi ali pa šele osmi. Nobenega gotovega zmagovalca ni več, tudi če pride Michael Phelps, ni zanesljivo, da bo zmagal.«

Dubrovniški gospar

No, za konec pa spet o prelepem Dubrovniku. »Vaterpolo je tu glavni šport, pri plavalnem klubu z njim sobivamo zelo v redu. Tudi zaradi tega, ker so tam fantje, s katerimi sem svojčas skupaj hodil na tekmovanja. Jaz kot plavalec, oni pa kot vaterpolisti. Poznamo se že dolgo, 35, 40 let, z njimi se da dogovoriti in torej sobivamo. Moramo pa se zavedati naše in njihove vloge. A o plavanju se je, odkar sem prišel, začelo govoriti, na teh področjih sem pač ime. Verjetno celo večje kot v Sloveniji. Otroci hočejo priti k nam, veliko jih imamo, plavanje je zdaj v Dubrovniku recimo šport številka dve. Pa se bojujemo z dobrimi klubi; tu imajo dobro žensko odbojko, judo. Po množičnosti pa smo prvi klub,« razloži nekdanji plavalni as.

Dubrovnik je sredozemski biser, seveda za turiste. Kako pa se mu je Borut Petrič prilagodil z življenjskim slogom? »Prve tri mesece sem imel veliko težavo. Ker mi s celine, ko pridemo na morje, menimo, da smo na dopustu. A sem, seveda, v principu prišel delat. Tri mesece sem se malce lovil, zdaj pa... izogibamo se turistom, ha, ha. Oni imajo svoje poti, mi, ki tukaj živimo, pa se povlečemo kam na stran. Niti slučajno ne hodimo v iste lokale kot turisti. Kaj pa splošna in osebna finančna plat? »Dubrovnik je izjema na področju nekdanje države. Denar priteka z vseh možnih koncev. To je zelo bogato mesto, vlaga tudi samo vase, v razvoj mesta, a tudi v razvoj ljudi. Vse je povezano, kultura in šport imata, ne bom rekel neomejenih sredstev, ampak takšna, o katerih lahko druga mesta le sanjajo. Maksimalno sem zadovoljen, tako z osebnim kot tudi s klubskim finančnim položajem. Poleg tega mestna uprava omogoča brezplačno uporabo bazena, dobimo pa še sredstva, ki pokrivajo trenerske plače,« je sklenil izjemno zanimivi in pronicljivi sogovornik Borut Petrič.