»Nisem pričakoval kaj takega. Sem pa vesel in počaščen. Hudo mi je, kar solzne oči sem imel. A ti veš, da pomeni 32 let dolgo dobo?« je pogovor za Slovenske novice začel 61-letni Ljubljančan Smiljan Steiner - Glajbe, ki je v sredo na tekmi Union Olimpija – Hapoel uradno sklenil svoje delo pri košarkarskih zmajih. Več kot 30 let je bil ekonom in tehnični vodja ekipe.
Sprva je bil košarkar, igral je za Trnovo, po poškodbi kolena je bilo kariere konec. Začel je delati v Metalki kot komercialist, košarka pa mu je ostala pri srcu. Po spodbudi tedanjega predsednika kluba Luja Lampiča in trenerja Lazarja Lečića je pustil službo in se profesionalno posvetil delu v klubu. Bdel je nad vso logistiko, v njegovi domeni je bila organizacija potovanj, avtobusni prevozi, hoteli, žoge in dresi. Teh ni nikoli pozabil. Ko pa je enkrat zbolel, so jih Ljubljančani pozabili v Tivoliju. »Na gostovanju v Litvi so morali igrati v sposojenih,« se spominja šoka, ki ga je doživel, ko je na televiziji spremljal tekmo. Letalskih vozovnic ni nikoli pomešal in vedno je naročil eno več, za vsak primer, če bo še kdo potoval z ekipo. S trenerji in igralci je imel dobre odnose, največkrat pa so mu jo zagodli Peter Vilfan, Marko Tušek in Slobodan Subotić. Nas je zanimalo, kako. »O tem pa ne bi, to je ostalo v garderobi,« je ostal skrivnosten. Z nasmehom na obrazu se spominja priprav na Ohridu, kjer so bili tudi po mesec dni. Takrat se je trener Lečić pred igralci vozil z avtom in se hvalil z njimi, košarkarji pa so tekli po vročem asfaltu.
Posebno ponosen je na osvojen evropski pokal iz leta 1994 in 3. mesto v evroligi leta 1997. V njegovem času se je izmenjalo kar veliko direktorjev in predsednikov, igralcev in trenerjev: »Če že moram, bi izpostavil dva direktorja, Iva Zorčiča, ki je bil izredno varčen, in Gregorja Frica, ki je reševal klub. Sedem mesecev nismo dobili plač, a je Fric uredil, da smo potem dobili vse do zadnjega tolarja.« Kar 20 let si je hotelsko sobo na potovanjih delil s fizioterapevtom Dasom Šercerjem. Prizadela ga je smrt Iva Zorčiča. Par trenutkov prej so še bili skupaj v letnem bifeju Hale Tivoli. »Ivo je prišel do mene, potem pa odšel v pisarno. Tam je umrl na mojem stolu,« pove in poudari, da Olimpija ne bi nikoli zabredla v take dolgove, če bi Zorčič ostal direktor. Košarko rad spremlja še danes. Upa in želi si, da bi se Olimpija vnovič dokončno stabilizirala ter vrnila naslov državnega prvaka v Ljubljano. »Za kaj več ni denarja, nekoč bomo blizu vrhu v ligi ABA, tam pa nikoli več,« se sprijazni s težko finančno situacijo, ki ne dovoljuje popolnega razmaha kluba.
