Eni zbirajo znamke, drugi značke, junak naše tokratne zgodbe pa rokometne drese. »Točno 315 jih ima v tem trenutku obešenih,« ponosno (pa to sila upravičeno) pove 39-letni Jože Jeraj. Cenjeni krovec iz Stične ima rad svoje delo, še raje pa rokomet, ki ga je svojčas tudi igral. Bil je član regionalnega ligaša Sviš Ivančna Gorica, največkrat na mestu krožnega napadalca. Po sedmih letih je uvidel, da vrhunski igralec ne bo. Šel je za sodnika, danes sodi dekletom in mlajšim selekcijam, dobro mu gre. Sodniški prijatelj iz Celja pa ga je navdušil še nad zbiranjem dresov.
Na naslovnici NY Timesa
Led je prebil z dresom nekdanjega slovenskega reprezentanta Ognjena Backovića, Jožetu ga je podaril igralčev brat. »Malce je treba prositi in nagovarjati igralce. Pa saj zdaj je vse že utečeno. Vedo, da zbiram. Nekateri kar sami komaj čakajo, da mi po sezoni dajo dres. Druge pa prosiš in prosiš, pa se jih ne prime,« opiše, kako zbira drese. Res pa je, da ga eni dajo lažje, drugi malo manj. Da se je glas o zagretem zbiralcu uspešno razširili po rokometnih krogih, so poskrbeli tudi rokometaši Miha Zarabec, Staš Skube in Klemen Ferlin, ki so prišli na Jožetov dom in si v živo ogledali častitljivo zbirko. Podoben hobi kot Jože ima tudi njegov kolega Slavko Kolar, ki pa ni mogel v Rio de Janeiro, zato mu je Jože v duhu pravega tovarištva prinesel nekaj značk.
Jože je takšne vrste rokometni navdušenec, da reprezentanci sledi na velika tekmovanja. Zato ni manjkal v Riu na olimpijskih igrah, tam pa je bil s še tremi prijatelji Gašperjem, Aljažem in Žigo; dva sta iz Trebnjega, eden s Čateža pri Trebnjem, Jože pa brani barve Stične. »Navijali smo tako dobro in opazno, da smo prišli na naslovnico New York Timesa,« se pohvali Jože, ki pa je s svojimi tremi Dolenjci bodril tudi preostale športnike. Najbolj jih je bil vesel Bojan Tokić, ki se jim je po zadnji tekmi oddolžil in jim skoraj razdal svojo olimpijsko opremo.
Novi cilji
Posebne zvezde pa so bili na rokometnih tekmah. Bili so na takem koncu, da so morali naši igralci mimo njih do garderobe. Med igrami so se zapletli v incident, ko so jih zavoljo dveh obiskovalcev pregnali, ker niso imeli ustreznih vstopnic. V nadaljevanju so brazilski vojaki poskrbeli, da so imeli naši štirje Slovenci dostop na svoje priljubljeno mesto na tribuni. »Škoda, pričakovali smo več, a premagali so nas poznejši olimpijski prvaki. Imeli smo tudi smolo, ker so bili naši prvi tekmeci ravno Danci,« Jože in druščina ne zamerijo rokometni reprezentanci, ki je obstala v četrtfinalu. Igre pa je Jože izkoristil, da je svojo zbirko še obogatil. Ne le da so zbrani dresi nošeni in originali, zdaj je večina tudi podpisanih! V Braziliji je Jožetovo prošnjo uslišal tudi francoski zvezdnik Nikola Karabatić.
Po vrnitvi iz Brazilije jih je sprejel tudi trebanjski župan Alojz Kastelic. »Dobro reklamo je dobil za občino, čeprav ni dala nič zraven,« v smehu pove Jože, ki je za pot in prebivanje v Braziliji odštel dobre štiri tisočake evrov. Ker se obeta suha jesen, bo pridno delal. »Smo že najeli avtodom, za Slovenijo bomo navijali na svetovnem prvenstvu v Franciji,« Jože razkrije načrte, preden se poslovimo.
Domači in tuji dresi Dres Puca iz Srbije |
