Do denarja le s pomočjo Gadafija

»Za pest riža pa ne bom šel delat v tujino, saj si enako odgovoren, če podpišeš pogodbo za milijon dolarjev ali pa za tisočaka,« modro pravi Ivo Šajh, slovenski mednarodni trener, ki ima 60 let. Nekdanji igralec ljubljanskega Slovana v teh dneh ponosno spremlja tekmovanje za pokal konfederacij, ki se je včeraj začelo v Braziliji. Osem moštev na svetu se meri na generalki v tekmovanju, ki je bilo njegova ideja. »S Fifo (Mednarodno nogometno zvezo, op. ur.) sem v stiku od leta 1986. Predlagal sem jim, da bi tekmovanje najboljših moštev posamezne celine idealno zapolnilo praznino med svetovnim in celinskimi prvenstvi. Izdelal sem tudi sistem, predlagal ime, Fifa ga je spremenila v pokal konfederacij, dodali pa so dve reprezentanci,« razlaga Šajh. A od spominov se ne da živeti.

Pisal v Indijo

Strokovnjak in inovator bi spet rad šel v svet. »Malce pogrešam zeleno travico, upam, da se v bodoče najde kakšno delo.« Trenersko pot je začel v Dobrovi, nadaljeval v Rusiji, kjer je deloval tudi kot zastopnik dveh slovenskih podjetij. Vmes je vodil beltinški Potrošnik, potem pa se je zopet odpravil na tuje. »Napisal sem jim ponudbo,« opiše, kako je 1998. dobil delo v Indiji, kjer pa se ni dolgo zadržal. »Težko je, razmere za delo so slabe. Tam funkcionarji mislijo, da se nogomet igra zaradi njih, ne pa zaradi občinstva,« razkrije težave, s katerimi se je soočal. Potem je deloval v Burmi, za azijsko konfederacijo je pripravil tudi smernice razvoja azijskega nogometa. Obžaluje, da se v tretjem svetu precej goljufa z letnicami rojstva. Spomni se gostovanja indijske mlade vrste, ki se je merila z Bangladešem. »Dan prej so okoli nas hodili in trenirali brkati ter bradati moški, naslednji dan pa so se le obrili, stari so bili okoli 30 let, in igrali proti nam.«

Bil je tudi v Libiji, kjer je vodil dva kluba. Začel je v Al Nadjbi (2002), končal pa v Atahadiju (Attahaddy). Imel je smolo – ko je umrl predsednik prvega kluba, je ostal brez denarja. Šele ko je pisal Moamerju Gadafiju, so se našli cekini, ta pa je še okrcal svoje podanike, ker so se tako malomarno vedli do tujca. Nazadnje se je Šajh poskusil v Nigeriji, kjer je treniral zasedbi Kano Pillars in Jasper United.

V polfinale lige prvakov

S Pillarsi je prišel celo do polfinala afriške različice lige prvakov. V tretjem krogu so izločili Al Ahli iz Kaira. »Odšel sem, ker mi niso uredili vizuma in delovnega dovoljenja,« izvemo, zakaj je (pre)hitro končal bivanje na črni celini. Tam je zavoljo verskih obredov prestavil tudi uro treninga: »Nisem si mogel dovoliti, da bi igralci kar med treningom prihajali in odhajali ter se dvakrat ogrevali.«

V Nigeriji je bdel tudi nad razvojem nadarjenega domačega bisera, danes člana moskovskega CSKA, Ahmeda Muse. »Ko smo igrali proti njegovi ekipi, nam je zabil dva gola. Zahteval sem, da ga pripeljejo v naš klub.« Nigerijce pozorno spremlja in čaka na klic iz Afrike.