Divja voda ni vse

CELJE – Drugega junija je minilo devet let, odkar je požar povsem uničil leseno čolnarno na Špici v Celju, ki so jo prizadevni člani Kajak kanu kluba Nivo malo pred tem obnovili. Poleg kajakašev in kanuistov so tja radi zahajali tudi drugi, predvsem zaradi koncertov. Še dan pred izbruhom ognjenih zubljev, v katerih je končalo tudi vseh 50 kajakov in kanujev, so se veselili novega asfalta. Požar so zanetili trije mladi Celjani, ki so vlomili v objekt, pri čemer se je eden porezal in se je verjetno zbal, da bi ga lahko izsledili. Fantje so jo odnesli le s pogojno kaznijo za vlom in krajo, za požig pa sodišče ni našlo dovolj dokazov. Naj se sliši še tako čudno, če se to ne bi zgodilo, danes tu zagotovo ne bi stal eden najsodobnejših kajakaških centrov.

Od šoferja do trenerja

Dušan Konda je na Špico prišel kot mladi in zagnani kajakaš leta 1978. »Treniral sem kot nor. Do Laškega in nazaj sem po Savinji veslal vsak dan, tudi pri minus 20 stopinjah Celzija. A to ni divja voda, zato v zadnjici te vode nisem mogel imeti. Če bi jo imel, bi 1981. na svetovnem mladinskem prvenstvu osvojil medaljo. Tja sem šel kot prvi Celjan, ki se mu je uspelo uvrstiti v jugoslovansko mladinsko reprezentanco,« se spominja Konda, ki se pozneje z nobenega tekmovanja ni vrnil brez odličja.

Pri devetnajstih je šel v JLA, kjer je lahko le vzdrževal kondicijo. »Ko sem se vrnil, sem sedel v čoln in tri mesece skoraj nisem šel iz njega. To se je obrestovalo, saj sem 2. januarja 1984 na novoletnem spustu zmagal in prišel celo na naslovnico Sportskih novosti. Nisem pa slutil, da je bila to moja zadnja tekma. Po njej me je začela neznosno boleti hrbtenica. Šele po petih letih so odkrili za kurje jajce velik tumor in mi ga odstranili.«

A pet let je bilo preveč, da bi se vrnil na tekmovalno pot. V tem času je diplomiral, se zaposlil in si ustvaril družino. S klubom, v katerem so ga izvolili za predsednika, je ostal povezan. »Kar nekaj let sem bil trener, šofer, delavec, skratka – deklica za vse,« pravi Konda, ki si je po požaru zadal, da bo Celje dobilo zidano čolnarno. Objekt so postavili s pomočjo pokroviteljev, občine, ministrstva za šport ter Kajakaške zveze Slovenije. Sami so opravili več kot 6000 prostovoljnih delovnih ur.

Danes ima klub nekaj več kot sto članov in 30 tekmovalcev. V prvi ekipi, ki jo vodi Aleš Kuder, jih je deset, med njimi sta tudi 21-letni študent Simon Brus, eden najperspektivnejših tekmovalcev, ter dijak Martin Srabotnik. Konda vanju polaga vse upe. Želi si, da bi v prihodnje uredili še okolico in na Savinji postavili boljšo progo. Celjanom je kljub temu uspelo, da bodo v soboto gostitelji finala evropskega pokala v sprintu za člane, na katerem so udeležbo napovedali kajakaši iz 18 držav. »Tekma bi morala biti v Tacnu, a bo v Celju, kjer nimamo tako divje vode, bomo pa priredili spektakel, kot ga še ni bilo,« je odločen Konda, človek z več življenji. Pred 17 leti mu je v glavi počila žilica in kar nekaj časa je njegovo življenje viselo na nitki. Pred dvema letoma je preživel še srčni infarkt, a se za klub še vedno razdaja.