»Bil sem pač pubec, ki se je rad preganjal z motorjem okrog Maribora,« se mladosti spominja danes 71-letni Aleš Pušnik, eno največjih imen slovenskega avtomobilskega športa. Njegova športna pot bi bila lahko povsem drugačna, saj se je od mladih nog navduševal nad baletom ter bil z eno nogo že na pol poti v ljubljansko operno in baletno hišo. Toda vonj po bencinskem in adrenalinskem športu je bil vseeno močnejši.
Premagal tudi Palikovića
Motokros je zamenjal za avtomobil, a se je moral za dokazovanje v številnem državnem prvenstvu takratne Jugoslavije močno potruditi. Po treh letih dela v tujini je zbral denar za dkw in pozneje za minija 700. Zagrebška Ina je kupila tri renaulte 8 gordini in jih namenila izbranim trem voznikom, med njimi tudi takrat skoraj nepremagljivemu Jovici Palikoviću. Pušnik je moral gordinija, ki je bil zato skoraj serijski, kupiti sam. Rezultati so bili vseeno odlični, in ko je iz Poljske dobil veliko bolje pripravljenega renaulta, je postal konkurenčen tudi Palikoviću. Ko ga je leta 1971 na krožni dirki v Zagrebu pred 50.000 gledalci premagal, je prvič postal tudi državni prvak. Dve leti pozneje je napočil čas za njegovo največjo avtomobilsko avanturo.
S sovoznikom Rokom Freyerjem iz Ljubljane sta se januarja 1973 udeležila znamenitega relija Monte Carlo, ki je takrat začel sploh prvo razpisano svetovno prvenstvo v reliju. Skromna Slovenca sta se morala najprej odpeljati na start vse do Aten, nato pa ju je uvodna etapa vodila nazaj prek Slovenije proti francoskemu Gapu. »Avtomobil je bil skoraj serijski, a vsaj zelo robusten in vzdržljiv. Tovarniške ekipe so imele številno in bogato spremljevalno podporo, midva z Rokom pa sva bila na tej odpravi sama. V prtljažniku sva imela le rezervni gumi,« se spominja Pušnik, ki je imel startno številko 232.
Senzacija relija Monte Carlo
Kljub visoki startni številki pa so se Francozi začeli hitro obračati za slovensko dvojico. Med spremljevalci relija je završalo, ko je Pušnik na hitrostnih preizkušnjah ugnal domačega ljubljenca Jeana Ragnottija in ko se je v skupni razvrstitvi uvrstil višje od Walterja Röhrla. Na eni preizkušnji je postavil kar osmi čas v skupni razvrstitvi in postal prava senzacija uvodnega dela monaške rulete. »Žal se je nato zapletlo na eni izmed etap. Organizatorji so se sklicevali na zastoj, a dejansko je bil razlog najbrž dejstvo, da je bilo dirkačev preprosto preveč. Večino so nas zadrževali, da smo zamudili v časovno kontrolo in smo morali odstopiti. Organizatorji so nam za naslednji start sicer obljubili brezplačno startnino, a to je bila bolj slaba tolažba,« pravi Mariborčan.
Kljub odstopu je z vožnjo navdušil in predstavnike Renaulta prepričal, da so mu za naslednji reli na Portugalskem obljubili podporo in tovarniški avtomobil. Slovenec še nikoli prej niti pozneje ni bil tako blizu uradnemu mestu v ekipi proizvajalca. Žal Pušnik do Portugalske ni prispel. Ko se je z dirkalnikom vračal iz Pariza, mu je v Nemčiji pot prekrižal nepreviden voznik tovornjaka. S hudimi poškodbami glave je čudežno preživel, toda priložnost za športno dokazovanje je splavala po vodi. »Kdo ve, kako bi se končalo v nasprotnem primeru. Morda je bila to usoda, ki je preprečila poznejšo hujšo nesrečo na tekmovanjih,« razmišlja.
Mednarodna kariera je bila za Slovenca, ki je tlakoval pot sodelovanja s športnim oddelkom Renaulta, tega je v 80. letih dobro izkoristil Brane Küzmič, končana. V uteho mu je ostalo sedem naslovov državnega prvaka Jugoslavije, naslov avtomobilist leta, zlata čelada AMSJ in naslov balkanskega prvaka v reliju. In seveda vsi spomini na dirkaške vragolije, ki jih danes v zasluženem pokoju v Mariboru z veseljem obuja.