LJUBLJANA – Ko govorimo o legendah slovenskega športa, ne moremo mimo Iva Daneua. Jutri bo svojčas izvrstni as s košarkarskega parketa slavil 78. rojstni dan. Žogi in športu je ostal zvest vse do danes, pozorno spremlja tekme, prvenstva. »Se pa mi že kdaj zgodi, da katero tekmo izpustim. V Zagrebu sem bil le na eni tekmi evropskega prvenstva, čeprav me je Košarkarska zveza Slovenije vabila na vse. Ker je kakovost padla, zdaj že izbiram, kam grem,« pravi Ivo, s katerim smo se srečali v njemu priljubljenem lokalu Ambient, kamor zahaja vsak dan. Točno ob deveti uri ga najdete tam, kjer prebira časopise. Čeprav ni bil prisoten na prizorišču, je letošnje evropsko prvenstvo pospremil prek malih zaslonov, finalne dele pa je gledal v družbi prijateljev v Črni gori.
Realu 45 točk Naredil je veliko kariero, čeprav od rojstva ne vidi na desno oko. »Sem boljše videl na levo,« je pojasnil v smehu. Kljub temu je bil strah in trepet za konkurenco. Realu je ob zmagi Olimpije (105:19) 12. maja 1962 nasul 45 točk. |
Brez centrov
in preveč trojk
»Evropsko prvenstvo se je za nas končalo realno. Lahko bi prišli med osem, a se nam je zgodilo kot Srbom. Ključno tekmo smo izgubili. V primerjavi s Španci, ki so viseli na nitki v predtekmovanju. A so se izvlekli, na koncu pa postali evropski prvaki. Tudi Litva je sprva slabše igrala, a je bila finalist,« Daneu spomni na končno razvrstitev, kjer je zlato šlo na Iberski polotok, srebro na Baltik, bron je ostal doma, Srbi so bili le četrti. »Slovenski fantje so se trudili po svojih zmožnostih. To je realni odraz kakovosti. Moti me, ker ekipe preveč koristijo met za tri točke. V tem se vidi nemoč ekipe, ker igralci ne znajo prodirati, niti najti prostega soigralca. Problem je tudi, ker se košarkarji ne znajo gibati brez žoge, kar je pri košarki bistveno,« Daneu analizira (tudi) igro Zdovčeve vrste. Ni povsem prepričan, ali bi Slovenija kaj več naredila, če bi ji pomagal Goran Dragić. »Vsi pravijo, da moraš imeti dobre branilce in krila. Menim, da odločajo in delajo razliko centri. Če imaš močne centre, ki dobijo skok, znajo zapreti prostor ter s hrbtom odigrati proti košu, potem lahko gojiš povsem drugačno igro. Naša ekipa je taka, kot je. Centrov žal nimamo pa tudi drugi igralci niso ravno briljirali,« se je še enkrat dotaknil slovenske reprezentance na EP v Franciji. Ker je Jure Zdovc slutil, da bo imel težave pod košem, je hotel na vsak način naturalizirati Američana Bryanta Dunstona. »Vse ekipe to delajo, globalizacija pač. Tudi Rusi so imeli Američana, Italijan vodi Špance … Bistveno je, da jedro reprezentance ostane domače, slovensko,« Daneu v naturalizaciji ne vidi nič slabega.
Bolj z glavo
»V košarki ne igrajo imena na papirju. Hrvati so imeli enkratno ekipo po imenih, a na parketu tega ni bilo videti. Včasih je bolje, da nimaš toliko kakovostnih košarkarjev na kupu. Bistveno je, da imaš več igralcev, ki grajo za ekipo, ne zase ali za lastno statistiko,« opozori Ivo, ki je v dresu Jugoslavije zbral 209 nastopov. Leta 1970 je bil svetovni prvak, srebra se je veselil še na dveh svetovnih (1967 in 1963) in treh evropskih prvenstvih (1961, 1965, 1969). Enkrat je bil bronast – na EP 1963, z olimpijskih iger v Mehiki se je vrnil s srebrom. »V naših časih smo igrali bolj kolektivno. Če nisem bil razpoložen, sem več podajal. Saj ne da bi se zdaj hvalil, ampak se mi zdi, da smo igrali tudi bolj z glavo. Košarka je bila počasnejša, danes so igralci višji, fizično močnejši. V mojih časih je bil lep čas najvišji Nemanja Đurić, ki sploh ni bil visok dva metra. Zdaj imaš v ekipi nebotičnikov, kolikor želiš,« je potegnil črto z dvema košarkarskima erama. »Vendar se mi zdi kar malce čudno, da bi primerjal košarko danes in 50 let nazaj. Ne le v košarki, na vseh področjih je šel razvoj naprej. Danes so drugi časi. Nespametne so te primerjave,« nam odgovori, ko ga hipotetično vprašamo, kaj bi lahko s svojo igro naredil v današnji košarki. »Bili so drugi časi, radi smo igrali košarko. Nismo igrali za denar, zdaj pa je denar sveta vladar. Mnogi igralci mislijo le na to, kakšno pogodbo bodo podpisali. Temu se podredijo, na reprezentanco pa gledajo povsem drugače,« odpre pandorino skrinjico, ki je Sloveniji povzročila toliko bolečin, medaljo v članski konkurenci pa še kar čakamo. »Tu bi moral izpostaviti Paua Gasola in Tonyja Parkerja. V ligi NBA se izčrpata, a se vedno odzoveta in igrata v dresu reprezentance. V primerjavi z našimi Slovenci, ki imajo vedno neke izgovore,« opozarja Daneu in spomni, da je bila včasih velika čast igrati za reprezentanco, v katero je bilo že težko priti. »Ne bi jih zdaj kritiziral, včasih imajo upravičene razloge,« ne želi vseh slovenskih odpovedi metati v isti koš. Se pa spomni, da je šel leta 1968 na olimpijske igre direktno iz službe, doma je pustil prvorojenca in bolno ženo. »Leta 1968 so bile olimpijske igre v Mehiki. Moj direktor na Zagrebškem velesejmu me je čvrsto držal na delovnem mestu, ni mi dovolil, da bi šel na priprave. Direktno iz službe sem šel na letalo in odletel na igre,« začne opis dramatičnega poletja daljnega leta 1968. »Poleg tega se mi je 20. junija rodil prvi sin Klemen, nekaj dni pred mojim odhodom na olimpijske igre pa je žena dobila napad žolčnih kamnov. Moral sem na vrat na nos v Ljubljano, ji urediti, da so jo sprejeli v bolnišnici. Kar na hodniku so jo vzeli, saj ni bilo dovolj postelj. Klemna sem peljal k teti v Maribor, čez dva dni sem odletel. Bili so drugi časi, tudi pri porodih nismo bili poleg, kot so danes možje,« sklene Ivo. Na srečo je imel iz Mehike zaradi televizije neposredno telefonsko linijo 24 ur na dan, po petkrat na dan je bil v stiku z ženo.
Premalo časa in denarja
Po reprezentanci zdaj v prvi plan prihaja klubska scena. Daneua skrbi za njegovo Olimpijo, upa pa, da Slovenija dobi jedro štirih kakovostnih klubov. »Ni slabo, da se dvignejo tudi preostali centri. Krka je že bila boljša od Olimpije, zdaj je tu Tajfun. Če bomo hoteli napredek naše košarke, potrebujemo močne klube,« svari Daneu, ki verjame, da se bo košarka v Sloveniji še dolgo igrala. »Gledalci in otroci jo imajo radi. Problem je, da ima sedanja mladina preveč obveznosti. Včasih smo imeli le šolo, pa še tu so nam malce čez prste pogledali. Tudi špricali smo zaradi košarke,« ga skrbi, ker mladini zmanjkuje časa za kakovostne treninge in vadbo. »Igralec se naredi poleti, ko je vse dneve na igrišču. Zdaj so tu računalniki, tablice, telefoni …, mladina nima veselja. A brez individualnega dela ni napredka. Tehnike se moraš naučiti v mladosti. Pa to ni vedno tako, saj s temi mladimi ne delajo najboljši trenerji. Za take ni denarja,« izpostavi naš sogovornik še en problem, ki najeda naše klube.
Ni mu vseeno, ker mladi asi zapuščajo Slovenijo. Vesel je, ker ima Olimpija Blaža Mesička, ki pa po njegovem sam ne bo zmogel vsega. »Žal mi je, ker je Luka Dončić odšel v Španijo, nekaj mladih je na Hrvaškem. Izgubljamo mlade košarkarje. Ponudba in povpraševanje delata svoje. Denar je sveta vladar. Starši ne znajo prepričati otroka in mu privzgojiti pozitivnega domoljubja,« meni Daneu, ki je ponosen, kako sta z ženo vzgojila sina Klemna in Jako. Prvi je postal magister mednarodnih financ, Jaka je ostal v trenerskih vodah, v času aktivne kariere je bil reprezentant. S športom se je ukvarjal tudi Klemen, ki je naprej treniral plavanje, potem rokomet. Košarkarsko tradicijo družine Daneu nadaljuje vnuk Jure. Iva pa še danes redno prepoznavajo taksisti in natakarji po nekdanji Jugoslaviji. Včasih niti kave ne sme plačati.
S prijatelji na Primorsko Ivo Daneu je še danes sila aktiven, igra tudi tenis. Vesel je, ker ima bogato in polno starost. Veliko časa nameni prijateljem, najbolj pogosto se srečuje z nekdanjimi soigralci iz Beograda in Dalmacije. Letos se bodo spet zbrali v Novi Gorici, kjer so od leta 2010 redni gostje, vabijo jih na mladinski košarkarski festival Sončkov dan. Prav Primorci so bili leta 2010 tisti, ki so organizirali (nihče drug se ni spomnil!) srečanje reprezentance, ki je leta 1970 postala svetovni prvak. |