Danes je obletnica. Mednarodni olimpijski komite je namreč na današnji dan pred točno 25 leti začasno priznal Olimpijski komite Slovenije in s tem omogočil prvi samostojni nastop slovenskih športnikov na olimpijskih igrah. Od 8. do 23. februarja 1992 so bile namreč v Albertvillu na sporedu zimske olimpijske igre, Slovenija pa se jih je premierno udeležila kot samostojna država. Prej je bilo treba še utreti pot, 28. novembra 1991 sta predsednik iniciativnega odbora za ustanovitev OKS Miro Cerar in sekretar Ivo Daneu podpisala pismo, uradno prošnjo za sprejem v polnopravno članstvo, ki je bilo poslano na MOK. Ustanovna skupščina OKS je bila 17. decembra 1991, slovenski vrhovni športni organ oziroma Slovenija pa je bila nato 5. februarja 1992 v MOK sprejeta kot polnopravna članica. »Že dan po začasnem priznanju smo se Tone Vogrinec, Janez Bukovnik in jaz usedli v avtomobil, odšli v Albertville in poskušali v najkrajšem času vse pripraviti za slovensko udeležbo na igrah,« obujanje spominov začne izkušeni funkcionarski maček Tomo Levovnik. »Moram poudariti, da je bila Smučarska zveza Slovenije že takrat profesionalno organizirana, športniki so se, ne glede na to, da je bilo tik po osamosvojitvi, na igre pripravljali povsem normalno. Tudi tekmovali so v svetovnih pokalih, po tej plati ni bilo nobenih pretiranih zadržkov. Izjemno hitro in korektno se je odzvala tudi vlada, ob hitri pomoči po materialni plati smo si lahko zagotovili sredstva, s katerimi smo plačali neposredne stroške, ki smo jih imeli. Premogli smo neizmerno veliko volje in motiva, zanimivo, da nam je uspelo organizirati celo že prvo slovensko hišo. V nenormalno kratkem času smo prišli do na videz zelo organizirane ekipe. Bilo je sicer nekaj težav, ker so bile albertvilske igre na zelo različnih tekmovališčih. Kar zadeva vodstvo, smo bili le trije, štirje, zato je bilo stvari sorazmerno težko koordinirati,« je navrgel Tomo Levovnik in še spomnil, da takrat seveda ni bilo današnjih modernih komunikacijskih naprav.
Zastavonoša Petek
Seveda je treba omeniti, da je na slovesnem odprtju ZOI 1992 slovensko zastavo nosil Franci Petek, slovenski športniki pa niso osvojili odličja. Smučarji skakalci so denimo na ekipni tekmi zasedli 6. mesto, Franci Petek je bil osmi na veliki skakalnici, alpska smučarka Nataša Bokal pa je v kombinaciji zasedla 7. mesto. »Bila je želja že takoj osvojiti medaljo, ni uspelo, a je zato že čez dve leti na igrah v Lillehammerju. No, v olimpijski vasi pa smo doživeli tudi prvi dvig slovenske zastave. Čustveni naboj je bil zelo prisoten, podobno je bilo tudi na prvih slovenskih poletnih igrah istega leta v Barceloni. V šali povedano, v bistvu smo imeli še največ težav z zastavami, saj je slovenska zastava dvojna, moral sem jo prenašati, vključno s himno, od enega do drugega tekmovališča. A vse je bilo dobronamerno, dobrovoljno sprejeto, tako da so bile te olimpijske igre prve in tudi lepe, pa ne le zaradi tega, ker so bile prve. Olimpijske igre v Albertvillu so bile po tehnični plati slovesnega odprtja in zaključka fascinantne, mi pa smo imeli maloštevilno ekipo in vodstvo. Že takrat smo se odločili, da v največji meri zaupamo ljudem iz zvez. Takrat smo morali športnike na vrat na nos pripraviti tudi po protidopinški plati,« je Tomo Levovnik sklenil spomine na začetek samostojne slovenske športne zgodovine.