Človek 
za velike tekme

»Če poči, pa poči,« sproščeno pravi Filip Flisar, še zelo sveži svetovni prvak v smučarskem krosu, ki se je dobro zavedal, kaj ga čaka, ko je kariero alpskega smučarja zamenjal za nekoliko drugačno drvenje po snežnih strminah. Narejen je za to, da gre po klancu navzdol, se rad šali, pa tudi, da se je že sprijaznil s tem, da ga bo zaradi doslej že kar številnih poškodb na stara leta vse bolelo.

Vztrajal bo še do Pjongčanga

Najhuje ga je bilo gledati lani po padcu v polfinalu na olimpijskih igrah v Sočiju, polomljenega in tudi precej razočaranega, ker mu ni uspelo priti dlje kot do šestega mesta. Pa je potem že takrat delal načrte za igre v Pjongčangu leta 2018, do takrat bo zagotovo še vztrajal, dlje pa najbrž ne. »V življenju bi rad naredil še kaj drugega,« rad pove simpatični štajerski brkač, tudi bodoči strokovnjak za biosistemsko inženirstvo, ki ga po svetovnem prvenstvu nekateri kličejo kar mariborski šmajser.

Ima izjemno zveste in goreče navijače, na svetovnem prvenstvu v Avstriji, kamor jih je Filip dal pripeljati kar z avtobusom, so bili vsakič, ko je pridrvel skozi cilj, bolj slečeni. Njihova podpora mu ogromno pomeni, tudi zato se je z zlatom okrog vratu domov odpeljal kar z njimi. Čeprav je vedel, da bo pot naporna. Ve se, kakšne so štajerske čage.

Hvaležen mami za podporo

Filip od nekdaj skrbi za to, da je ljudem ob njem zabavno. No, včasih jim pa tudi malce kravžlja živce. Moja mama je najbrž skoraj umrla, ko me je gledala – nekaj takšnega je rekel, ko je na svetovnem prvenstvu prišel v cilj. Navezan je na mamo, hvaležen ji je tudi, saj mu ves čas trdno stoji ob strani. Polna razumevanja, potrpljenja in modrosti. Ko ga je nekoč prijelo, da bi se zresnil, je komaj čakala, da spet najde pot na smučarske strmine. Zato ker je bolje kot on sam vedela, da bo sicer hudo nesrečen.

Filip Flisar potrebuje akcijo, izzive, svobodo … Tudi zato je opustil alpsko smučanje, seveda pa brez osnov, ki jih je tam dobil in izpilil, v smučarskem krosu ne bi imel kaj početi. To, da si malo nor, čuj, pač ni dovolj. »V krosu moraš biti najprej dober alpski smučar, nato dobro obvladati skoke, odmisliti strah in možnost poškodb. Malo je takih, ki so fizično sposobni te discipline. Zato nikoli ne bo množična.«

Brez dlake na jeziku

Ta konec tedna je moral žal gledati, kako se je poškodoval njegov prijatelj, Čeh Tomaš Kraus. Z njim in Švicarko Fanny Smith skupaj trenirajo. Lažje je, kot če bi bil povsem sam, še posebno ker je šel njegov nekdanji trener Aljoša Planteu živet na Bali; kako (slabo) je s slovenskimi reprezentančnimi pogoni v smučarskem športu, se pa itak ve. Zdaj so odnosi sicer kar spodobni, Filipu se prepirati tako in tako ne ljubi, našli so kompromis. Seveda pomaga tudi služba v vojaški športni enoti. »Hvala bogu, da vojska ni espe,« pravi Filip, ki mu obvezna občasna vojaška urjenja sploh ne gredo na živce.

Na živce mu pa gredo na primer avstrijski tekmovalci, ki so podobno kot v alpskem smučanju precej vzvišeni, pravi. Še bolj na piki ima seveda Francoze, tiste, ki so v Sočiju goljufali z dresi in tako dobili kolajne; najhujši je Jean Frederic Chapuis, se Filip prav nič ne obotavlja povedati. »Ve se, da je svinja,« pravi o njem. In zato je še toliko slajše, kadar mu ga uspe premagati.

Strahu očitno ne pozna

Letos Filipu v svetovnem pokalu sicer ne gre čisto po načrtih. V bistvu je človek za velike tekme, ugotavlja, stres ga motivira in takrat iz sebe izvleče sposobnosti, za katere sploh ne ve, da jih ima. »Ko me bo postalo strah, bom nehal tekmovati,« pravi Filip, kajti »če se na progi prerivaš za prostor pod soncem, je lahko hudo.«

Strahu za zdaj več kot očitno ne pozna. Pravzaprav ga strah nikoli ni bilo: v dneh po svetovnem prvenstvu smo tako slišali veliko zabavnih, pa malce tudi srhljivih, zgodbic o njegovih otroških podvigih. »Moje otroške slike v družinskem albumu so polne krvi,« je nekoč slikovito rekel o tej temi. »Eni so za klavir, drugi smo pa za glave razbijati,« prostodušno pravi Filip Flisar, fant, ki je narejen za to, da drvi po hribu navzdol. In če pri tem kdaj poči – pač poči. Tako gre to, čuj. Le mama se mu po vseh teh letih še vedno malce smili.