Človek, ki stoji za svojimi odločitvami in pozna svoje meje

»Velika sreča je, da v življenju igraš igro in od nje živiš. Ko se tega zaveš, moraš to ceniti in pomagati tistim, ki jim je težje,« pravi 34-letni košarkar Boštjan Nachbar, priljubljeni Boki, ki ga navijači – pa nekdanji soigralci najbrž tudi – na letošnjem svetovnem prvenstvu v Španiji zelo pogrešajo.

Bogata kariera

Za njim je 17 let profesionalne kariere, nekatera obdobja so bila boljša, druga slabša, kakšno odločitev bi z zdajšnjimi izkušnjami zagotovo spremenil, a navsezadnje se je izšlo tako, kot je prav. V zrelih košarkarskih letih je dobil prostor pri velikanu, španski Barceloni. »V vseh evropskih profesionalnih klubih igra približno 5000 košarkarjev. In prav vsi si želijo igrati za Barcelono.«

Telo Bokiju služi odlično, meritve so pokazale, da se še lahko kosa s 25-letniki, in če bo tako ostalo, namerava ostati v profesionalnem pogonu vsaj še tri leta. Le od reprezentance se je po lanskem EP v Sloveniji, zanj bo to vedno najlepši košarkarski spomin, nepreklicno poslovil. Je pač človek, ki stoji za svojimi odločitvami in pozna svoje meje. »Preprosto pride trenutek v karieri, ko potrebuješ počitek.«

Iz Italije v Ameriko

Da bo košarkar, je bil odločen že v osnovni šoli, ko je sicer govoril, da bo postal novinar, ob tem pa v zvezke risal logotipe moštev iz lige NBA in bil prepričan, da bo nekoč tudi sam igral pri enem od njih. Po italijanskem Benettonu, kamor je odšel pri dvajsetih, se mu je želja po igranju čez lužo hitro uresničila. Pri 22 letih je bil izbran na naboru za NBA, in sicer kot doslej najboljši slovenski košarkar, petnajsti. Goran Dragić, za primer, je bil izbran kot 45.

Houston, New Orleans in New Jersey Nets so bili v naslednjih šestih letih njegovi ameriški delodajalci. Želel si je ostati v NBA, ameriški način igre mu je bil vedno bližji in všečnejši kot evropski, potem pa je iz Moskve, iz Dinama, dobil ponudbo, ki je obetala več. Spakiral je kovčke in šel v Rusijo. Odločitev se je zdela prava, a se ni izšlo prav dobro. Dinamo je propadel, nenadoma prostemu Bokiju bi ameriški San Antonio ponudil pogodbo le do konca sezone, in se je odločil za turški Efes Pilsen. »Tisti večer so me potem poklicali iz Barcelone, ali sem še prost …«

Po Turčiji je šel v Kazan, od tam v Nemčijo k Bambergu. Takrat je imel možnost, da je rezerva v kakem prestižnem klubu ali pa prva violina v ambicioznem Bambergu. Odločil se je za slednje in »to je bila ena mojih najboljših odločitev v karieri«, pove Boštjan Nachbar.

Čas za družino

Ena takšnih je bila tudi tista, da ne bo več igral za reprezentanco. Tudi zaradi svojih deklet, žene Anke in hčerkic, Tare in Ajde. Nočem zamuditi njunega odraščanja, je rekel, želel pa si je tudi več časa za tiste stvari v življenju, ki niso niti najmanj podobne igri. Namesto na priprave je tako letos poleti z Unicefom odpotoval v Čad, da bi otrokom, ki trpijo, dal svoj glas.

»Košarka in stvari, ki sem jih videl tam, ne spadajo v isto kategorijo,« je povedal po vrnitvi. Prizori iz Čada so se globoko vtisnili vanj, »pri nas se otroci ukvarjajo s tem, ali so piškoti preliti s čokolado, pri njih je precej drugače«.

Dobrodelnost je bila pravzaprav vedno del Boštjanovega življenja in v ligi NBA, kjer je to del klubskih obveznosti, mu je bilo v užitek. Med drugim je s soigralcem v Houstonu, Kitajcem Yaom Mingom, potoval na Kitajsko, in sicer v podporo otrokom, okuženim z virusom HIV. Doma pa se je lotil projekta Življenje je košarka. Na njegovem košarkarskem kampu za otroke v Kopru, organizira ga že osem let, je prostor tudi za tiste s posebnimi potrebami.

Po vrnitvi iz Čada je rekel, da se »počuti krivega«. Krivega zato, ker ima sam možnost igrati in od tega dobro živeti. Je pa na lastni koži občutil, da je »tanka linija med tem, da te kdo izrablja ali da komu pomagaš«. Po podpisu pogodbe z Barcelono je telefon zvonil pogosteje kot sicer …

Predanost, ki vztraja

Svojo družino, svoj varni pristan, Boštjan Nachbar skrbno varuje pred očmi javnosti. Tudi sam se ne izpostavlja rad, razen kadar gre za košarko ali dobra dela. Njegova potreba, da širi dobro, je velika, prav tako ta, da poskuša stvari spreminjati na bolje.

Novinar sicer ni, se je pa našel v atraktivnem sodobnem mediju, pri nas sicer še ne posebno razvitem podcastu, nekoč se je poskusil tudi v komentiranju, a to raje prepušča bratu.

Trenersko delo ga ne zanima, čeprav bo košarka vedno ostala pomembni del njegovega življenja. Tudi zato, ker je pripadnik bržčas zadnje generacije, ki so jo starši morali zvečer na silo zvleči s košarkarskega igrišča. Predanost, ki usiha, ampak prav zaradi takšnih, kot je Boštjan Nachbar, vendarle še vztraja. In to ne le na košarkarskem igrišču.