Civilna iniciativa dosegla svoje: o športu se govori

LJUBLJANA – Tisti, ki so katerega od minulih dni preživeli v ljubljanskem Tivoliju, so lahko pri delu videli številne izvrstne teniške igralke in igralce, ki so vihteli lopar na veteranskem turnirju, pod katerega organizacijo sta se podpisala Štefan Seme in Marjan Starc. Oba že nekaj časa, združena s somišljeniki v društvu ŠD Tivoli, opozarjata na problematiko športa v Ljubljani.
Članski pogon ekip je imel finančne težave, po dolgem času so se naslova državnih prvakov veselili nogometaši in košarkarji. A to Ljubljane ne sme zadovoljiti, pravijo v ŠD Tivoli, ki jih skrbi tudi to, da v slovenskih reprezentancah pada število igralk in igralcev iz Ljubljane. Boleče za šport pa je tudi dejstvo, da dobršen del kariere v uvodnih letih leži na plečih staršev.
Zato sta Seme in Starc pljunila v roke. Nista taka, da bi le govorila, zato sta se s prijatelji Tivolija lotila resne akcije, ki je poskrbela za teden športa v Ljubljani, za nameček pa je bila organizirana še okrogla miza Ljubljana je bila, je in bo mesto športa. »Šport v Ljubljani nam je ušel iz rok, v vrhunskem športu so težave. Segmenta civilne družbe skoraj ni ali pa slabo deluje,« je uvodoma povedal Marjan Starc, potem pa spomnil, da Mestna občina Ljubljana daje precej sredstev, a se ta razvodenijo.

Odprimo vrata dvoran!

Med aktivnimi na okrogli mizi je treba omeniti Alberta Šobo, dolgoletnega trenerja in tudi (so)ustanovitelja AK Mass. Opozoril je zlasti na omejen dostop do atletske dvorane in na premalo prožna merila za sofinanciranje zlasti mladih atletov, ki se vključujejo v klub iz drugih okolij. »Kolektivni športi imajo precej več denarja. Predvsem pa se pogosto zgodi, da gre ta denar tujim športnikom, ki pridejo v Ljubljano in jo potem tudi zapustijo,« je še povedal Šoba. »Pogrešam malce bolj globalno razmišljanje – predvsem v smeri tega: kako šport organizirati in tekmovati s preostalimi družbenimi dejavnostmi. Dokažimo, da lahko šport da družbi toliko ali celo več kot kultura!« pa je opozorila dr. Marta Bon, predsednica odbora za šport v MOL in vodja skupine, ki je leta 2009 oblikovala strategijo razvoja športa v MOL. Peter Breskvar, športni pedagog in lastnik TA Breskvar, je spomnil na nevzdržnost izjemno visokih prispevkov za uporabo mestnega zemljišča, na primer teniških igrišč. Na problematiko razvoja tenisa v Ljubljani pa je opozorila tudi nekdanja teniška igralka Tajana Mlakar. Tomaž Vnuk (HK Olimpija) meni, da je ljubljanski šport na splošno v dobri kondiciji, da pa kakovost posameznih panog oziroma moč klubov močno niha. Prepričan je, da bi morala vsaka panoga oblikovati lastno strategijo razvoja. »Predvsem pa: odprimo vrata dvoran! Naj se pričaka športnike odprtih rok. Naj pridejo in trenirajo. Tudi ko nimajo termina. Naj se otrokom omogoči, da vadijo,« je bil še konkreten Vnuk.

Podpornika skupne strategije

Aleš Remih, sekretar Športne zveze Ljubljana, ki povezuje okoli 200 športnih društev, se zavzema, da bi civilnodruštveni šport moral delovati bolj z roko v roki z MOL, za to pa bi bilo treba zasnovati novo skupno strategijo. To bi bil korak naprej le, če bi bila društva bolj odzivna in če bi si tudi sama nalila čistega vina. Da ljubljanski šport potrebuje strategijo, se je strinjal tudi Bojan Hladnik iz ŽKK Ježica. Tako, ki bi vsaj delno razrešila vprašanje, kako bi šport prišel do sponzorstev. »Iz košarkarske Olimpije je v zadnjih nekaj letih šlo 20 mladih igralcev, ki danes igrajo in se razvijajo po vsej Evropi. Si predstavljate, kaj bi bilo, če bi jih lahko zadržali! Pa jih očitno ne znajo, ne zmorejo,« je Hladnik spomnil na problematiko in beg košarkarskih možganov iz Slovenije. Glede na pripombe in sugestije nekaterih razpravljavcev je Marko Kolenc, oddelek za šport pri MOL, poudaril, da je MOL v zadnjih 10 letih v šport vložil sredstva, katerih vrednost – kajpak z investicijami v športne objekte vred – je enaka enoletnemu proračunu mestne občine. Pri tem je Kolenc poudaril, da je meter za vse enak. Vsi pa so se strinjali, da bi se nekaterim težavam lahko ognili z boljšo komunikacijo.