Brez Jesenic enostavno 
ni zdržal

LJUBLJANA – Treba je imeti visoke cilje, prizadevanje za njihovo uresničitev te naredi uspešnejšega in samozavestnejšega – to je življenjsko vodilo hokejista Tomaža Razingarja, ki je nedavno pri dobrih 36 letih sklenil 20-letno športno kariero. Ta je bila izjemna, a če bi se nekajkrat v življenju odločil drugače, kot se je, bi bila zagotovo še bolj zvezdniška. Nič zato, tudi brez tega bo njegovo ime za vedno zapisano med največjimi junaki slovenskega hokeja. Še posebno jeseniškega.

Vse za Jesenice

Tomaž Razingar je bil pravi hokejski nomad, igral je v nižjih severnoameriških ligah in v Avstriji, Italiji, Nemčiji, Švedski, na Češkem in Slovaškem, vendar se je vedno znova vračal domov, na Jesenice. Naslov državnega prvaka v jeseniškem rdečem dresu je bil za Razo vedno največji izziv. »Ko gledam nazaj, je bila to v poznejšem obdobju ena od napak, ampak tako sem bil vzgojen. Rdeča barva je bila vedno nekaj posebnega,« je povedal za Delo ob slovesu.

Odraščal je v preprosti delavski družini, a ni bil nikoli za nič prikrajšan. Oče ga je posadil na drsalke, mama ga je vedno podpirala. Tudi če je bil pogosto zelo trmast poba. Tudi zaradi navezanosti na dom in hokejski klub Jesenice pri 16 letih Tomaž, izjemno nadarjeni igralec, ni zmogel narediti odločilnega koraka, ki bi mu bržčas prinesel kariero, podobno tisti, ki jo ima Anže Kopitar. »Preprosto sem zmrznil,« pravi. Najbrž tudi zato, ker je preveč pogrešal svoje Jesenice.

Spravljiv, a odločen

Pozneje, ko mu je njegova nedvomna nadarjenost vendarle na široko odpirala vrata tujih hokejskih klubov, pa je imel včasih tudi kar nekaj smole. Oziroma so na njegovo pot vplivale okoliščine, ki s športom niso imele dosti skupnega. Na primer takrat, ko je pri 23 letih komaj prišel v elitno rusko ligo, predhodnico KHL, in doživel oboroženi napad mafijcev na klubski avtobus. Po tistem je preprosto odšel domov. Zaradi tega mu ni bilo nikoli žal, čeprav bi v Rusiji v športnem smislu gotovo hitreje napredoval. Ali pa recimo v čeških Pardubicah, kjer je začel izvrstno, občinstvo ga je vzljubilo, a so potem zaradi drugih interesov domači igralci z dosti manj hokejskega znanja igrali, on, ker je bil tujec, pa je sedel na klopi ali celo na tribuni.

Če bi Tomaž Razingar v takšnih in podobnih situacijah katero krepko raje zadržal zase oziroma stisnil zobe, bi mu bilo najbrž v karieri in življenju kdaj tudi lažje. Ampak kaj ko sta poštenost in resnica visoko na seznamu njegovih najpomembnejših vrednot.

V mladosti je bil precejšnji pesimist, z leti oziroma izkušnjami pa je ugotovil, da je pozitivna naravnanost boljša pri spopadanju s krivicami. Na primer sodniškimi. Teh je Tomaž Razingar, dolga leta tudi srčni kapetan slovenske hokejske reprezentance, na ledeni ploskvi doživel precej. Smo pač majhni in plačujemo davek za to, je bil po navadi spravljiv in hkrati odločen, da slovenskih risov kljub majhnosti ne bo nihče podcenjeval. V dresu z državnim grbom je bil vedno predan, zagrizen in željan uspehov. Za reprezentanco je odigral rekordnih 212 tekem in dosegel 149 točk, od tega 81 golov.

Vrhunec v Sočiju

Igral je na kar 15 svetovnih prvenstvih, vrhunec kariere pa je bil seveda zgodovinski nastop risov na olimpijskih igrah v Sočiju. Solze sreče so mu tekle po obrazu že po uvrstitvi na olimpijski turnir. V Sočiju je na odprtju ponosno nosil slovensko zastavo, nato pa s soigralci, s svojo klapo, poskrbel ne le za izjemno končno sedmo mesto, temveč tudi za nalezljivo pozitivno vzdušje v celotnem našem taboru.

Soči mu je kljub športno zrelim letom dal nov zagon, a za priljubljenega Razo je vendarle prišel čas slovesa od aktivnega hokeja. Morda, če bi se jeseniška zgodba razvijala drugače, kot se trenutno, bi rdeča devetica še nekaj časa navduševala ljubitelje tega športa v Podmežakli. Ampak, kot je rekel Tomaž Razingar ob slovesu, »mojega matičnega kluba ni več«.

Slovo ni bilo grenko, čustveno pač. Zdaj bo imel končno več časa za družino, za svoje punce, tudi gostinstvo, s katerim se že nekaj časa uspešno ukvarja, zahteva precej časa in truda. Ne bo pa šlo brez hokeja. Športu, ki mu je toliko dal, želi kaj vrniti. Ob pravem času, na pravi način in s pravimi ljudmi, pove. Najprej pa bo na vrsti projekt, ki je povezan s hokejskim podmladkom. Rad bi pridobil licenco za trenerja, čeprav glede tega nima nobenih konkretnih načrtov. In tudi pri hokeju na Jesenicah, ki bi mu rad povrnil nekdanjo slavo, Tomaž Razingar še ni naredil zadnje poteze.