V DEŽELI LJUBEZNI

Boksa s plesnim korakom

Objavljeno 26. maj 2016 19.40 | Posodobljeno 26. maj 2016 19.42 | Piše: Boštjan Fon

Kubanci boksajo z nogami, boki, celotnim telesom, šele nato je na vrsti udarec z roko, pravi kubanski boksar Leonel Rafael Ruiz Miranda.

Ljubezen ga je pripeljala pod Alpe, kjer je želel pokazati moč in znanje, ovit v slovensko zastavo. Potem je staknil poškodbo in odprl šolo kubanskega boksa za tekmovalce in rekreativce. A 33-letni Leonel Rafael Ruiz Miranda še vedno želi nastopiti za deželo svoje ljubezni, zato boksarskih rokavic še kar noče obesiti na klin.

Ko prileti ljubezen

Zagotovo je nenavaden športni klub, ki ima med treningi na voljo človeka za simultano prevajanje trenerjevih navodil varovancem. No, nekateri člani kubanske šole boksa El Matador, ki deluje v sklopu ŠD Vida iz Kranja, ne potrebujejo uslug 38-letnega Mehičana Manuela Mendeza Alonza, ki je že sedem let na sončni strani Alp, poročen s Slovenko, in končuje doktorat zgodovine v Španiji, čeprav dela v kontroli gumarskega velikana Sava Kranj. Recimo 40-letni ekvadorski boksarski veteran Edison Gongora ali 22-letni trenerjev sonarodnjak Jonnathan Martell Hurtado, ki sta delo in ljubezen našla pri nas.

»Sedem let sem imel, ko sem začel boksati, treniral sem skoraj desetletje,« pravi kubanski trener Ruiz Miranda. Po dve uri na dan je treniral v šoli, popoldne še dve v klubu. »Če se je bližal turnir, smo trenirali še dve dodatni uri prav vse dni v tednu.« Ruiz Miranda se je odločil, da se posveti šoli in preneha boksati. Kot zobni asistent je dokončal še šolo za boksarskega trenerja na univerzi ISCF Manuel Fajardo v Havani. Potem pa je priletela ljubezen. Z letalom iz Slovenije. Danes sta z Majo ponosna in ljubeča oče in mama triletnega Lea, družinica pa živi na Zlatem polju v Kranju.

Poškodba na treningu

»Ko je prvič nastopil za naš klub proti italijanskemu nasprotniku, sem ga po prvi rundi prosil, naj nasprotnika ne pošlje v nezavest. Pa ga je. Res je neverjeten! Njegovi treningi, ki si jih je sam odrejal, so postali res brutalni, še zame, ki sem vajen marsičesa,« se spominja Duško Čavić, mojster vzgoje boksarjev iz Boksarskega kluba Kranj. K Čaviću je prišel na trening bolj iz radovednosti. Kmalu je Rafko, kot so ga klicali v klubu, prišel v formo, saj je imel poleg volje tudi kopico izkušenj in znanja. O tem, da je opravil trenersko šolo v eni izmed najbolj čislanih boksarskih dežel, je bil nekaj časa kar tiho. Leta 2013 se je odločil, da spet stopi v ring. Po borbah z Avstrijci, Italijani in Hrvati, ki so se po pravilu končale pred iztekom časa, so se slovenski srednjetežkaši po tistem, ko so slišali za njegovo izjemno hitrost, raje držali ob strani. Želel je pridobiti slovensko državljanstvo. Zato, da bi v ringu zastopal barve države, od koder je njegova ljubezen. Še preden je dobil odgovor, se je hudo poškodoval na treningu in sklenil, da nima več smisla nadaljevati.

Starost ni pomembna

»Na Kubi sem pri 17 letih nehal aktivno boksati, nato sem se preselil v Slovenijo in boks, čeprav drugačen, me je spet sprejel v svoj objem,« z nasmeškom pravi Ruiz Miranda. »Po poškodbi desne roke sem menil, da ne bom več šel na noben trening, a je padla ideja, da z znanjem in izkušnjami ponudim kubansko šolo boksa. To se je na moje veliko veselje uresničilo. Morda pa nekoč spet stopim v kot ringa, mogoče celo s slovenskim grbom na prsih?« Prek ŠD Vida, kjer vajeti v rokah drži njegov tast Franc Vagner, je na Boksarsko zvezo Slovenije poslal dokumentacijo za včlanitev kubanske šole boksa kot samostojnega kluba v krovno zvezo.

Je za vstop med člane kubanske šole boksa El Matador potrebna določena izkušnja? »Kje pa!« je odločen Leonel, »do nas lahko pride človek, ki nikoli ni nadel boksarskih rokavic. Tudi starost ni pomembna. Odločili smo se, da bo naša kubanska šola boksa delovala na treh področjih: organizirali bomo vadbo boksa za otroke, drugo je rekreativni boks, pri obeh je poudarek na kubanskem načinu treninga brez fizičnega kontakta, tretje pa tekmovalno udejstvovanje.« In kako dolgo traja, da začetnik pridobi osnove boksa? »Odvisno je le od interesa in vztrajnosti. Vse drugo pride z vadbo.« Družinica Ruiz živi na Zlatem polju pri Kranju. V Sloveniji kot član BK Kranj ni poznal poraza. Kot trener je do svojih varovancev nadvse zahteven. Leonel Rafael Ruiz Miranda

Kako boksajo Kubanci

»Kubanski boks pomeni več gibanja po ringu, manj je boksa od blizu, v klinču. Poudarjamo ritem, lahkotnost, plesni koraki so skorajda vidni. Udarec boksarja, ki izhaja iz naše šole, se izvede v gibanju, pride iz nog čez telo v pest, ob tem pa mora sodelovati glava. Kubanci boksamo z nogami, boki, celotnim telesom, šele nato je na vrsti udarec z roko. Američani stavijo na statičnost pozicije in hitrost udarcev z rokami, redki po ringu plešejo. Evropejci pa so večinoma precej odprti zgoraj, v rokah, čeprav se radi gibajo po ringu in po mojem mnenju so celo za odtenek boljši od Američanov, ki vse stavijo na moč udarca,« opisuje razlike Leonel Rafael Ruiz Miranda.

 

Deli s prijatelji