LJUBLJANA – Da bi opisali vsa delovna področja prof. dr. Rajka Šugmana, 29. marca je dopolnil 80 let, bi resnično potrebovali telefonski imenik. Redni profesor na fakulteti za šport, zdaj seveda v pokoju, dekan FŠ, zaslužni profesor in prorektor Univerze v Ljubljani, športni pedagog, organizator športa, športni zgodovinar, publicist... Od številnih funkcij, ki jih je opravljal v slovenskem in globalnem športu, omenimo le res izbrane: predsednik Gimnastične zveze Slovenije, član komiteja za raziskovalno delo pri Komiteju za razvoj športa Sveta Evrope v Strasbourgu, predsednik Športne zveze Slovenije, član iniciativnega odbora za ustanovitev Olimpijskega komiteja Slovenije in Slovenske olimpijske akademije, direktor zadnje je bil osem let. Od konca novembra je v Knjižnici Bežigrad v Ljubljani odprta razstava s knjižnimi deli in priznanji, ki jih je Rajko Šugman prejel za svoje delo v športu, ob odprtju razstave je slavljenec imel predavanje na temo Znani, manj znani in neznani dogodki v razvoju slovenskega športa, za konec je bil še pogovor s športnim vsevedom.
No, predavanje prof. dr. Rajka Šugmana je bilo izjemno zanimivo. Najprej je bil govor o bloški smučki, tisti pravi, kje jo je sploh še mogoče, razstavno, videti. Kajti med italijansko okupacijo naj bi šlo v pepel veliko od teh primerkov. Bloško smučko je mogoče danes videti v muzeju v norveškem Holmenkollnu, ena smučka je v Berlinu, dve ima gostilničar iz Nove vasi na Blokah, ena bloška smučka pa je v Elanu. Še malce zgodovine. Za časa kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in Kraljevine Jugoslavije se je Slovenija na sokolskih zletih predstavljala kot Slovenija, torej športno je že bila samosvoja.
Srce v Olimpiji
Tudi olimpizem je bil tema predavanja. »No, Pierre de Coubertin ni zaupal Grkom, da bodo leta 1896 resnično izvedli prve olimpijske igre moderne dobe, skrivaj se je namreč pogovarjal z Madžari. Igre je pravzaprav rešil grški kralj, ki je postavil tisti znameniti stadion. Coubertinov grob je sicer v Lozani, tam je sedež Mednarodnega olimpijskega komiteja, njegovo srce pa je pokopano v grški stari Olimpiji,« je Rajko Šugman podatke sipal iz rokava. Zgodbicam še ni bilo konca. »Ko je Evgen Bergant v Zürichu iskal v arhivih, je odkril, da je pravi avtor velikanke v Planici Ivan Rožman, ne Stanko Bloudek. No, to krivico danes že popravljajo, saj skakalnico označujejo za Rožman-Bloudkovo velikanko. A v bistvu je to Rožmanova skakalnica,« je poudaril.
Rudolf Cvetko velja za prvega Slovenca, ki je osvojil olimpijsko odličje, na igrah v Stockholmu leta 1912 je bilo to. Kot član avstrijske reprezentance si je v ekipnem tekmovanju s sabljo prisabljal srebro. »Marsikdo pa ne ve, da so veslači iz Izole in Pirana na olimpijskih igrah leta 1924 tudi osvajali kolajne. A za Italijo,« je pripomnil Šugman. Stekla je beseda tudi o telovadcu Josipu Primožiču, leta 1928 je na OI osvojil srebro in bron, na svetovnem prvenstvu v Luksemburgu dve leti pozneje pa kar štiri zlata odličja. »Ni Slovenca s takšnim dosežkom. Je pa Primožič tudi zagovarjal tezo, da telovadba na moč Leona Štuklja ne pelje nikamor,« je pridodal živi leksikon Rajko Šugman. Zanimivih športnih dejstev je bilo še obilo; kako so se zgodile zimske olimpijske igre v Sarajevu, kako je slovensko delegacijo za priznanje OKS v Mednarodni olimpijski komite sprejel in z njo duhovito besedičil takratni predsednik MOK Juan Antonio Samaranch, o primerjalni organiziranosti športa na državni ravni pri nas in v nekaterih drugih deželah, državnem financiranju, o višji kulturni ravni, ki je bila nekoč v izvršnem odboru Nogometnega kluba Olimpija... »Danes je šport zelo spremenjen, postal je poklic. Ko smo na primer leta 1972 slišali tezo, da je četrta gospodarska veja na svetu, smo se le smejali. Sodobni šport je trg, proizvod, rezultat, v mojih časih tega ni bilo. Terminologija v današnjem športu pa je terminologija vojske,« je prof. dr. Rajko Šugman za konec menil o nekaterih modernih izrazih v športu, na primer o besedi ofenziva.
