V zadnjih dneh je v modi spet zeleno, na plan so prišli številni, ki so vrsto let tajili, da so simpatizerji Olimpije. Bilo jim je nerodno. Bolj zase so stiskali pesti za klub, ki izgublja. Za ekipo, ki živi in trpi v senci mogočnega Zahovičevega Maribora. V zadnjem tednu so si dali duška, zatajene strasti so privrele na dan, Olimpija je spet najboljša. »Vesel sem,« skromno pove 67-letni Blaž Rihter, neomajni navijač Olimpije, ki pesti za zeleno-bele stiska že skoraj 60 let!
Navijal je že oče
»Pa saj letos je vse zeleno, tudi vinjeta,« v smehu pove Blaž, ki je daleč naokoli znan kot velik simpatizer zelenih zmajev. »Osem let sem bil star, ko me je oče prvič vzel s sabo na tekmo,« začne Blaž, ko pomisli, kdaj je prvič stiskal pesti za zmaje. »Saj bi moral že prej na tekmo, pa me oče Oskar ni vzel s sabo. Gledal sem, kako odhaja. Sedel sem na oknu in jokal. Še danes se spomnim, kot da je bilo včeraj,« nadaljuje Blaž, ki še prebiva nekaj sto metrov od bežigrajskega stadiona. Oče ni dočakal visoke starosti, 61 let mu je bilo, ko je umrl. Blaž je očetovo navado ohranil, Olimpiji je ostal zvest.
Predhodnik Olimpije NK Odred se je leta 1953 prvič uvrstil v prvo zvezno nogometno ligo, kjer je bil leto dni. V sezoni 1961/62 se je klub preimenoval v Akademski nogometni klub Olimpija. V sezoni 1964/65 je klub spet prišel v prvo zvezno ligo, porazil je NK Borac. Tekmo je spremljalo 15.000 ljudi. Kar 19.994 pa jih je bilo 6. aprila 1964 na obračunu proti Mariboru. Olimpija je kar 19 let vztrajala med jugoslovansko elito. »To so bili časi. Na domače tekme sem hodil s prijatelji. Pa še kako pivo smo radi spili. Lepo je bilo. Danes mi družbo dela le še prijatelj Rado iz Šiške,« izvemo ob obisku na Apihovi ulici.
Hvaležen Mandariću
Za zmaje je navijal tudi na gostovanjih. »Sin me je peljal v Velenje. Pa saj nas je bilo skoraj 2000. Lahko bi šel tudi z avtobusom,« Blaž opiše, kako je potoval na zadnje gostovanje v tej sezoni. Kot se spodobi za pravega navijača, ni šel brez dresa. »Ker sem pričakoval, da bo precej mrzlo, sem oblekel kar dres z dolgimi rokavi, ki sem ga dobil od Samirja Zulića. Še vedno pa boli tisti poraz proti Mariboru. Kako ga je Tavares zabil,« se je Blaž še enkrat dotaknil srečne zmage Štajercev sredi Stožic.
Naslovi in lovorike so se Ljubljane ogibali kot hudič križa. »Ni bilo denarja, zato ni bilo kakovostnega nogometa. Tako je povsod v športu. Saj nihče ne ve, kaj bi bilo z nogometom, če se ne bi našel Milan Mandarić,« je Blaž hvaležen, ker je poslovneža srbskih korenin prineslo v Slovenijo. Ga je pa strah, da bo kar dvignil sidro in odšel iskat nove izzive.
Mile je bil njegov sosed
Blaž je bil nogometaš, dve leti je brcal v mlajših selekcijah Olimpije. Trener Olimpije Nedeljko Gugolj je hodil od šole do šole in iskal igralce. »Prišel je v naš razred na šoli Vita Kraigherja pa nas je nekaj poklical, da pridemo na trening,« se spominja. Dlje sta vztrajala sinova Tomaž in Blaž, ki sta brcala od petega leta do mladinskega staža. Se razume – v dresu Olimpije. Ko sinova nista imela tekem, se je družina spravila v avto in redno hodila na članske tekme zmajev. »Obredli smo vso Slovenijo. Ni bilo stadiona, kjer nismo bili. Žena Barbara je pa vozila,« opiše nedeljski obred Blaž, ki je že 20 let upokojen. Nazadnje je delal pri SloVinu, a je imel nekaj težav s srcem, pa so ga invalidsko upokojili.
Poleg sinov je ponosen še na skorajda soseda Mileta Aćimovića, ki je naredil lepo kariero. »Lepo je vzgojen. Redno obiskuje mamo, rad jo ima. Ko pride mimo, kakšno rečeva o nogometu,« ponosno pripoveduje o Miletu iz njegove ulice. Poznal je tudi njegovega očeta, ki je tragično umrl v prometni nesreči nekaj metrov proč. Blažu pa je še danes žal, da Mile ob koncu kariere ni odigral kake sezone še v dresu Olimpije.
Rad bi jih gledal
za Bežigradom
No, pa Mile ni edini, ki se je usidral v Blaževo zeleno srce. »Kapetana Matiča poznam že vrsto let. Cenim in spoštujem Tončija Žlogarja. Izvrsten nogometaš je bil pa še priden študent,« ga pohvali. Rad se spomni tudi bratov Dinka in Damirja Vrabca pa Danila Popivode, generacij Corna, Berginca, Brezigarja... Med trenerji mu je pri srcu ostal Mladen Šoškić, ki ga je pred kratkim srečal na Bavarskem dvoru. V bežigrajskih časih je Blaž solze sreče in žalosti delil tudi z legendarnim nogometnim parom. Arif in Fata Behrić sta od leta 1973 do 2012 bdela nad ekonomatom Olimpije ter skrbela, da so imeli igralci čiste drese ter nogavice.
»Da nimamo urejenega stadiona za Bežigradom, je sramota. Reflektorje so kar požagali, stadion je uničen,« obžaluje, ker mora na precej daljšo pot do Stožic. Rad bi spet kdaj videl Olimpijo za Bežigradom. »Verjamem, da se bo tu še igral nogomet,« pravi Blaž.
| Skrbel tudi za travo V teh 50 letih je Blaž postal zaščitni znak, dobri duh Olimpije. »V Velenju sem srečal nekdanjega trenerja Maria Bračuna, čestital mi je, ker nam je končno uspelo doseči naslov. Pred časom so me že nagovarjali, da bi svojo zgodbo povedal v enem od časopisov. Pa nisem. Danes je prvič,« se pohvali Blaž, ki je imel še v času igranja tekem za Bežigradom navado, da je prihajal že takrat, ko so prihajali igralci. Da jim je izrekel kako besedo spodbude. Takratnemu oskrbniku stadiona Miloradu Orlu je pomagal urejati travo, po tekmi pa pospraviti tribune. Često je prihajal tudi na dopoldanske in popoldanske treninge. |
Rešil je drese
Doma ima vsaj 20 dresov. Ni veliko manjkalo, da bi končali v smeteh, saj žena Barbara rada pospravlja. Blaž jih je rešil, danes je ponosen na zbirko, ki sega v čase, ko je bil predsednik NK Olimpije tudi nekdanji šef SCT Ivan Zidar. »Ivan je imel rad nogomet. Ko je bil šef, se je ljubljanskemu nogometu dobro godilo.«
