Blanka Vlašić, nekoč velika junakinja hrvaške atletike, je zdaj zapisana novi ljubezni. Bogu. Poškodba jo je namreč odtujila od športa, v nedavni izpovedi pa je razkrila svoj novi odnos do cerkve. »Sramujem se, ker sem toliko let zanemarjala boga, a sem vedela, da je on kljub temu ob meni,« je povedala 30-letna Blanka, ki je maše in verouk prenehala obiskovati po opravljeni birmi, ko se je že zapisala profesionalnemu športu.
Postala je ponižna in se otresla potrebe po moči
Poškodba jo je prisilila, da se je znova zazrla vase, in tako je spoznala: dolgo, predolgo je garala le za uspehe in priznanja, porazov se je sramovala. »Skakanje je bilo moja identiteta,« priznava in pojasnjuje, da se je telesni bolečini po poškodbi pridružila še depresija, zaradi katere včasih niti dihati ni mogla, tiščanje v prsih je bilo neznosno. Z nikomer se ni hotela pogovarjati in nikomur ni zaupala, dokler je ni poklical prijatelj in ji povedal, da je ravno na Poljudu in da je zanjo prižgal svečo. In Blanka je sklenila: tudi ona bo to storila! Ne le enkrat, dva meseca – in to vsak dan – je odhajala na Poljud in se podzavestno pripravljala na spreobrnitev – ne da bi vedela, da je boga znova sklenil poiskati tudi njen brat Marin.
»Ko bi ga le slišali, kako je govoril o bogu!« pripoveduje Blanka, ki je po bratovi izpovedi začela jokati, solze so tekle kar tri dni. Odvrgla je krinko, postala ponižna in se otresla potrebe po moči in samozavesti, s katerima je vrsto let plašila tekmice. Da je njena podrejenost bogu prava odločitev, pa so jo nedavno prepričali tudi starši, ki so se po 30 letih civilnega zakona poročili še v cerkvi. Zdaj je končno izpustila iz sebe pristno in negotovo Blanko, ki jo je zaradi atletike potlačila globoko v notranjost duše in za katero ni bilo prostora v neusmiljenem tekmovalnem življenju. »Končno sem postala ljubljeni božji otrok,« je svojo izpoved sklenila Splitčanka.
